Zadnja vrnitev v Amarante
Letošnje silvestrovanje je bilo najboljše, kar sem jih do sedaj doživela.
A še preden začnem pisati o tem, zakaj je temu tako, se moram dotakniti objave iz prejšnjega tedna, ki je kot prva objava na mojem blogu presegla 3000 ogledov. Kar me je zelo presenetilo. Čeprav sem zdaj nekako vajena, da že vse od konca avgusta moje objave v enem tednu dosežejo preko 1000 ogledov, si tako velike številke sploh nisem predstavljala. Kaj naj rečem drugega kot najlepša hvala vsem, ki me berete. :)
Zdaj pa nazaj h glavni temi. Čeprav je od mojega pobega iz Amaranta in povratka nazaj minilo že nekaj dni in sem se že vrnila nazaj na delo, še vedno podoživljam vse dogodke, ki so se v tistih parih dneh, ki sem jih preživela v Trbovljah, zgodili. Teh dogodkov, kljub le petim dnem, ko sem bila doma, ni bilo malo.
V leto 2017 sem vstopila optimistično. Že konec leta 2016 je nakazoval na to. Deset minut pred polnočjo sem namreč zaključila še eno nedokončano zgodbo, ki se je zaradi mladosti in neumnosti nekaj let nazaj zelo slabo končala. Ta zadeva me je zelo dolgo žrla in vesela sem, da se je na koncu vse dobro izteklo. Še celo bolje, kot sem pričakovala. :)
Letos sem (za spremembo) celo sprejela novoletno zaobljubo. Ponavadi jih ne sprejemam, tokrat pa sem naredila izjemo. Odločila sem se namreč, da nekatere stvari preneham javno komentirati, saj sem se v preteklosti zaradi enih in istih stvari že mnogokrat pregovarjala z nekaterimi osebami. In zaradi tega me še danes včasih zaboli glava. Konec koncev je pomembno le, da sama in še nekaj posameznikov vemo, kako stvari stojijo.
Najbolj pomembno pa je to, da sem teh nekaj dni preživela z ljudmi, ki jih imam najrajši na svetu in imajo v mojem življenju posebno mesto. Res mi je ogromno pomenilo, da so bili del tega doživetja. Hvala še enkrat vsem, da ste mi polepšali začetek leta 2017. :)
Torej, kot že rečeno, v torek se je moj kratki pobeg počasi približeval koncu, kar je pomenilo, da sem se s kovčkom, polnim sladkarij za Taru (kar je bila moja edina prtljaga - seveda mi je tudi Taru iz Finske prinesla sladkarije) spet, oziroma še zadnjič, odpravila v Amarante. Tokrat me na letališče v Bergamo ni odpeljal Marko, ampak GoOpti prevoz. Na letališču sem morala spet preživeti noč, zjutraj pa sem letela v Porto. Tam sem se iz letališča do avtobusne postaje odpravila z metrojem, potem pa še z avtobusom do Amaranta. Okoli treh popoldne sem samo padla v posteljo, se potem zbudila ob šestih in ob desetih zvečer šla nazaj spat ter brez, da bi se vmes zbudila, spala vse do osmih zjutraj, ko se je vrnila še Taru.
Me je pa v noči s torka na sredo ujel tudi prehlad. Kar je moje čakanje na letališču in nasploh celotno pot še dodatno popestrilo. K sreči se je moj prehlad do danes že umiril, izkušnje bolezni in čakanja cele noči na let pa ne želim nikoli več ponoviti. Čeprav časa za počitek in popolno okrevanje niti nisem imela na pretek, saj sem v četrtek in petek že delala. Sem pa zato vsaj med vikendom nadoknadila vse za nazaj. :P
Ta teden pa sem prišla še do spoznanja, da me pred koncem projekta v Amarantu čaka še veliko dela. Tako z institucijami, kot tudi z Youthpassom, v katerega bom morala vključiti vse, s čimer sem se v tem letu ukvarjala. Nekatere moje sotrpine ob tem že rahlo skrbi, saj so na večino stvari že pozabili. Upam, da sama ne bom imela pretiranih težav s tem, saj imam kar dober spomin, poleg tega pa sem ogromno stvari zapisala tudi v blog, tako da lahko kakšno stvar tudi "preplonkam", če bo treba. :P
Mimogrede, sem mogoče omenila, da do mojega povratka domov manjka samo še 22 dni? :)
A še preden začnem pisati o tem, zakaj je temu tako, se moram dotakniti objave iz prejšnjega tedna, ki je kot prva objava na mojem blogu presegla 3000 ogledov. Kar me je zelo presenetilo. Čeprav sem zdaj nekako vajena, da že vse od konca avgusta moje objave v enem tednu dosežejo preko 1000 ogledov, si tako velike številke sploh nisem predstavljala. Kaj naj rečem drugega kot najlepša hvala vsem, ki me berete. :)
V leto 2017 sem vstopila optimistično. Že konec leta 2016 je nakazoval na to. Deset minut pred polnočjo sem namreč zaključila še eno nedokončano zgodbo, ki se je zaradi mladosti in neumnosti nekaj let nazaj zelo slabo končala. Ta zadeva me je zelo dolgo žrla in vesela sem, da se je na koncu vse dobro izteklo. Še celo bolje, kot sem pričakovala. :)
Letos sem (za spremembo) celo sprejela novoletno zaobljubo. Ponavadi jih ne sprejemam, tokrat pa sem naredila izjemo. Odločila sem se namreč, da nekatere stvari preneham javno komentirati, saj sem se v preteklosti zaradi enih in istih stvari že mnogokrat pregovarjala z nekaterimi osebami. In zaradi tega me še danes včasih zaboli glava. Konec koncev je pomembno le, da sama in še nekaj posameznikov vemo, kako stvari stojijo.
Najbolj pomembno pa je to, da sem teh nekaj dni preživela z ljudmi, ki jih imam najrajši na svetu in imajo v mojem življenju posebno mesto. Res mi je ogromno pomenilo, da so bili del tega doživetja. Hvala še enkrat vsem, da ste mi polepšali začetek leta 2017. :)
 |
| Finske dobrote. :) |
Me je pa v noči s torka na sredo ujel tudi prehlad. Kar je moje čakanje na letališču in nasploh celotno pot še dodatno popestrilo. K sreči se je moj prehlad do danes že umiril, izkušnje bolezni in čakanja cele noči na let pa ne želim nikoli več ponoviti. Čeprav časa za počitek in popolno okrevanje niti nisem imela na pretek, saj sem v četrtek in petek že delala. Sem pa zato vsaj med vikendom nadoknadila vse za nazaj. :P
Ta teden pa sem prišla še do spoznanja, da me pred koncem projekta v Amarantu čaka še veliko dela. Tako z institucijami, kot tudi z Youthpassom, v katerega bom morala vključiti vse, s čimer sem se v tem letu ukvarjala. Nekatere moje sotrpine ob tem že rahlo skrbi, saj so na večino stvari že pozabili. Upam, da sama ne bom imela pretiranih težav s tem, saj imam kar dober spomin, poleg tega pa sem ogromno stvari zapisala tudi v blog, tako da lahko kakšno stvar tudi "preplonkam", če bo treba. :P
Mimogrede, sem mogoče omenila, da do mojega povratka domov manjka samo še 22 dni? :)
