Srečno 2017 iz domačih Trbovelj!
Ok, ste pripravljeni, da vam razkrijem avanturo, ki sem jo planirala skoraj tri mesece in jo izpeljala v zadnjih dneh? :)
Super! Torej, kako najbolje presenetiti svoja starša in staro mamo ter prijatelje ob iztekajočem se letu 2016? Z nenapovedanim obiskom Trbovelj, seveda! :D
V zadnjih letih sem v svoji družini nekako postala znana po tem, da vsake toliko časa dobim nore ideje (iztekajoči se EVS je le en primer teh idej), a žal si v tem primeru zaslug za to idejo ne morem lastiti. Originalno je ideja Adamova, ki se je v septembru za štiri dni odpravil domov na Poljsko. Moj "novoletni pobeg" pa je pravzaprav plod domišljije moje cimre, ki se je konec septembra odločila, da bo odšla za božične in novoletne praznike domov na Finsko. Sama sem najprej mislila do konca projekta ostati na Portugalskem, potem pa sem o tej opciji pričela razmišljati še sama. Ampak...
Od 30 dni dopusta so mi ostali le še štirje dnevi, kar niti približno dovolj, da izpeljem ta dvotedenski načrt. Poleg tega pa sem že junija in julija preživela mesec in pol v Sloveniji, za kar je šlo večino mojega dopusta. S tem, da sem nekaj dni izkoristila še za obisk Lizbone. Pa sem spet začela razmišljati. In računati. In debatirati sama s seboj. In računati. In kukati na svoj bančni račun. Po nekaj dneh je odločitev le padla. Leto 2017 bom dočakala doma!
Verjetno se sedaj marsikdo sprašuje, zakaj nisem rajši prišla domov že za božične praznike. Zato ker prvič, kot rečeno prej, nimam dovolj dopusta in drugič, ker mi osebno praznovanje novega leta z družino pomeni več kot pa praznovanje božiča. In mogoče si bo kdo mislil, da se mi le mesec pred koncem projekta ne bi bilo potrebno vračati v Slovenijo. A celo leto sem želela narediti nekaj norega in po premisleku sem se le odločila, da bo ta kratka nekajdnevna vrnitev v Trbovlje res prava norost. Poleg tega pa sem že vse od septembra varčevala za neko posebno priložnost in kako drugače najbolje porabiti denar kot za potovanje? Vsi "pogoji" so bili tako izpolnjeni. :P
Skratka, v začetku oktobra sem se po tistem, ko sem se z Miguelom dogovorila za dopust, takoj podala na lov za kartami in prevozom. Tu pa se je zataknilo, saj nimam PayPala, niti Vise, niti nobene druge kartice, s čimer bi lahko plačala rezervaciji na Ryanairu in Gooptiju. Hm, kaj pa zdaj? Ja nič, nekdo drug bo moral plačati za to. Ampak kdo? Ponavadi bi v takšni situaciji takoj poklicala mojega dragega Padreta, a se mi zdi, da v tem primeru to ne bi bila najboljša stvar. Zato sem se odločila najprej kontaktirati sestrično, ki mi žal ni mogla pomagati. Fogo! In spet sem se vprašala, kaj pa zdaj?
"Močno upam, da mi on lahko pomaga." sem rekla Taru, preden sem poslala sporočilo Marku, v katerem sem med drugim zapisala: "Potrebujem pomoč, a znaš zase zadržati eno veliko skrivnost?". Ko sem mu pojasnila situacijo, je bil takoj za stvar, sam pa se je celo ponudil, da me pride iskat v Bergamo in me odpelje v Trbovlje. "Saj je vseeno, z veseljem pridem po tebe. Še nikoli nisem bil tam." je bil njegov odgovor na moje vprašanje, če se zaveda, da je v eno stran najmanj 5 ur vožnje. Ampak logično, da sem bila vesela, saj je vedno lepo, če te na letališču nekdo pričaka. :)
Posebno omembo si zasluži potek rezervacije mojih letalskih kart. Na Ryanair spletni strani mi je napisalo, da je možno rezervirati samo še en sedež, zato sem v paniki, da bom ostala brez sedeža, hitro spet kontaktirala Marka in že čez nekaj minut imela karte kupljene. Ker je ravno v tistem trenutku vozil avto, se je Marko za to dejanje celo ustavil nekje ob cesti, kupil karte in se potem odpeljal naprej po svojih opravkih. Ko sem celotno štorijo kasneje razlagala Kiki, mi je rekla, da je bila to samo manjša prevara s strani Ryanaira, da sem čimprej kupila karto, saj imajo na letalu vedno dovolj sedežev. In ko sem se za foro odločila to preveriti, sem videla, da njena trditev drži, saj so bili sedeži še vedno na voljo. No ja, imam pa zdaj vsaj izkušnjo več za naslednjič.
Naslednji dan sem svojo odločitev sporočila še preostalim prostovoljcem in ko sem svoje ime napisala na koledar dopustov sem se spomnila, da bom vseeno potrebovala prevoz iz Slovenije do Bergama. Na koncu mi je Marko prek Gooptija rezerviral še to, sem mu pa že obljubila, da se mu bom primerno oddolžila, mu povrnila vse stroške in ga bom, ko pridem nazaj, v zahvalo za vse peljala še na rundo čevapov. Zanj pa sem kupila tudi najboljši portovec, kar jih Portugalska premore. :)
Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da sem to skrivnost res težko zadrževala zase. Med vsem tem časom sem se med pogovorom s starši dvakrat skoraj zagovorila, pa mislim, da niti Padre niti Mutti nista opazila moje napake. Že kak teden pred akcijo pa sem jima dejala, da bom zadnjih par dni leta 2016 preživela v Portu s preostalimi prostovoljci in da zato ne bom imela dostopa do interneta. Morala sem si izmisliti nek izgovor, zakaj v tistih dneh ne bom dosegljiva na Facebooku.
A najtežja stvar je bilo čakanje na december, vmes pa sem seveda bila v kontaktu z Markom, ki je v Sloveniji vohunil zame in moja starša večkrat spraševal, kje bosta preživela novo leto in podobno. Prevrtimo torej čas naprej do 29. 12., ko sem z zadnjim avtobusom ob devetih zvečer odšla v Porto na letališče in tam preživela noč, saj me je naslednji dan ob devetih zjutraj čakal let v Bergamo. Odločila sem se, da bom na letalu poskusila spati, a to ni bilo izvedljivo, saj sta zraven mene sedela dva potnika, ki sta se pogovarjala v kitajščini. Na žalost mi ni uspelo razbrati, v katerem dialektu je potekal pogovor. :P
Zahvaljujoč Marku, ki me je prišel iskat, sem lahko s seboj že zdaj pripeljala kovček z 20kg prtljage. Preostalih 15kg pa se bo v Slovenijo skupaj z menoj vrnilo čez dober mesec. Ko sem le dočakala svojo prtljago, sem se poskušala kar najhitreje odpraviti proti izhodu. Kolikor mi je pač utrujenost zaradi neprespane noči na letališču to omogočala, seveda. A vseeno, Marko me je potrpežljivo čakal in ne morete si niti predstavljati, kako sem bila vesela, da ga ponovno vidim. Po objemu dobrodošlice sva se končno odpeljala domov. V moje Trbovlje.
Moram pa še reči, da sem nad samim dejstvom, da se je Marko po opravljeni nočni izmeni dežurstva zjutraj usedel v avto, se odpeljal v Italijo, me odpeljal domov in zvečer spet odšel na dežurstvo, res ostala brez besed (moja starša pa tudi). V preteklosti sem naredila res nekaj pogumnih stvari, a verjemite mi, da pri nobeni nisem bila tako nervozna kot pri tej. In če mi Marko ne bi pomagal izpeljati načrta in mi ves ta čas stal ob strani, se danes ne bi oglašala iz Slovenije. Vem pa tudi, da mnoge osebe, ki jih poznam, ne bi prišle v Bergamo in me peljale domov. Za to mu bom res hvaležna do konca življenja.
Skratka, mislim, da sva podrla rekord, kajti v Slovenijo sva prispela že okoli pol štirih. Vmes sva ugotovila, da sva oba malenkost lačna, zato sva odšla še v Subway v Ljubljani. Proti večeru sva prispela v Trbovlje in ko sva se prepričala, da sta moja starša doma, je sledila akcija! Marko mi je pomagal nesti moj kovček po stopnicah, že prej, ko sva bila še v avtu, pa je poklical mojega Padreta in Mutti in to le zato, da sva se prepričala, da sta čisto zares v stanovanju.
Ko sem stala pred vrati stanovanja, mi je srce močno razbijalo, potem pa sem pozvonila. Vrata je odprl moj Padre, ki je za nekaj trenutkov izgubil dar govora, Mutti pa je, ko me je videla, pričela glasno jokati. Potem sva z Markom končno pojasnila, kako sva načrt izpeljala in občutek imam, da mu bosta tudi moja starša za vso njegovo pomoč hvaležna do konca življenja.
Ko sem se KONČNO dobro naspala, pa sva danes zjutraj s Padretom obiskala staro mamo. Pravzaprav sem jo že včeraj poklicala po telefonu, danes pa sem ji odnesla še darilo, ki ga je Božiček pustil zanjo pod mojo palmo v Amarantu. :P Popoldne smo s starši odšli v Čebelico, kajti bil bi res ogromen greh, če v zadnjem dnevu leta 2016 ne bi obiskala najljubše picerije. :) Zvečer pa bomo vsi trije (moj Padre sicer službeno) leto 2017 dočakali v najboljši možni družbi. Kar je bil v bistvu moj cilj, saj se od leta 2016 želim posloviti na najboljši možni način. :)
In še fun fact o današnji objavi, ki jo danes objavljam že drugič. Namreč, ko sem pisala objavo o tem, kako sem skoraj spoznala igralca Jasona Isaaca (več o tem si lahko preberete tukaj), sem po nesreči današnjo objavo objavila, kar sem na kratko omenila tudi v zadnji novembrski objavi. Kako točno mi je to uspelo, še danes ne vem. Je pa res, da sem jo po hitrem postopku tudi vrnila nazaj v osnutek in močno upala, da v tistih 10 sekundah (in parih dneh, ko je bila vidna na mojem Google+ profilu, kar sem videla šele nekaj dni kasneje) nihče (razen Marka) ni videl, kaj se je zgodilo. Mi je pa Mutti priznala, da je slutila, da pripravljam nekaj posebnega, a ni točno vedela, kaj. Je pa vseeno za vsak slučaj tri dni nazaj postlala mojo posteljo. In s tem sem dobila potrditev, da njej res karkoli težko prikrijem. :)
Z moje strani je za leto 2016 to to. V glavnem, za konec želim vsem bralcem bloga srečno in presenečenj polno leto 2017! Se beremo spet naslednji teden. :)
Super! Torej, kako najbolje presenetiti svoja starša in staro mamo ter prijatelje ob iztekajočem se letu 2016? Z nenapovedanim obiskom Trbovelj, seveda! :D
V zadnjih letih sem v svoji družini nekako postala znana po tem, da vsake toliko časa dobim nore ideje (iztekajoči se EVS je le en primer teh idej), a žal si v tem primeru zaslug za to idejo ne morem lastiti. Originalno je ideja Adamova, ki se je v septembru za štiri dni odpravil domov na Poljsko. Moj "novoletni pobeg" pa je pravzaprav plod domišljije moje cimre, ki se je konec septembra odločila, da bo odšla za božične in novoletne praznike domov na Finsko. Sama sem najprej mislila do konca projekta ostati na Portugalskem, potem pa sem o tej opciji pričela razmišljati še sama. Ampak...
Od 30 dni dopusta so mi ostali le še štirje dnevi, kar niti približno dovolj, da izpeljem ta dvotedenski načrt. Poleg tega pa sem že junija in julija preživela mesec in pol v Sloveniji, za kar je šlo večino mojega dopusta. S tem, da sem nekaj dni izkoristila še za obisk Lizbone. Pa sem spet začela razmišljati. In računati. In debatirati sama s seboj. In računati. In kukati na svoj bančni račun. Po nekaj dneh je odločitev le padla. Leto 2017 bom dočakala doma!
Verjetno se sedaj marsikdo sprašuje, zakaj nisem rajši prišla domov že za božične praznike. Zato ker prvič, kot rečeno prej, nimam dovolj dopusta in drugič, ker mi osebno praznovanje novega leta z družino pomeni več kot pa praznovanje božiča. In mogoče si bo kdo mislil, da se mi le mesec pred koncem projekta ne bi bilo potrebno vračati v Slovenijo. A celo leto sem želela narediti nekaj norega in po premisleku sem se le odločila, da bo ta kratka nekajdnevna vrnitev v Trbovlje res prava norost. Poleg tega pa sem že vse od septembra varčevala za neko posebno priložnost in kako drugače najbolje porabiti denar kot za potovanje? Vsi "pogoji" so bili tako izpolnjeni. :P
Skratka, v začetku oktobra sem se po tistem, ko sem se z Miguelom dogovorila za dopust, takoj podala na lov za kartami in prevozom. Tu pa se je zataknilo, saj nimam PayPala, niti Vise, niti nobene druge kartice, s čimer bi lahko plačala rezervaciji na Ryanairu in Gooptiju. Hm, kaj pa zdaj? Ja nič, nekdo drug bo moral plačati za to. Ampak kdo? Ponavadi bi v takšni situaciji takoj poklicala mojega dragega Padreta, a se mi zdi, da v tem primeru to ne bi bila najboljša stvar. Zato sem se odločila najprej kontaktirati sestrično, ki mi žal ni mogla pomagati. Fogo! In spet sem se vprašala, kaj pa zdaj?
"Močno upam, da mi on lahko pomaga." sem rekla Taru, preden sem poslala sporočilo Marku, v katerem sem med drugim zapisala: "Potrebujem pomoč, a znaš zase zadržati eno veliko skrivnost?". Ko sem mu pojasnila situacijo, je bil takoj za stvar, sam pa se je celo ponudil, da me pride iskat v Bergamo in me odpelje v Trbovlje. "Saj je vseeno, z veseljem pridem po tebe. Še nikoli nisem bil tam." je bil njegov odgovor na moje vprašanje, če se zaveda, da je v eno stran najmanj 5 ur vožnje. Ampak logično, da sem bila vesela, saj je vedno lepo, če te na letališču nekdo pričaka. :)
Posebno omembo si zasluži potek rezervacije mojih letalskih kart. Na Ryanair spletni strani mi je napisalo, da je možno rezervirati samo še en sedež, zato sem v paniki, da bom ostala brez sedeža, hitro spet kontaktirala Marka in že čez nekaj minut imela karte kupljene. Ker je ravno v tistem trenutku vozil avto, se je Marko za to dejanje celo ustavil nekje ob cesti, kupil karte in se potem odpeljal naprej po svojih opravkih. Ko sem celotno štorijo kasneje razlagala Kiki, mi je rekla, da je bila to samo manjša prevara s strani Ryanaira, da sem čimprej kupila karto, saj imajo na letalu vedno dovolj sedežev. In ko sem se za foro odločila to preveriti, sem videla, da njena trditev drži, saj so bili sedeži še vedno na voljo. No ja, imam pa zdaj vsaj izkušnjo več za naslednjič.
Naslednji dan sem svojo odločitev sporočila še preostalim prostovoljcem in ko sem svoje ime napisala na koledar dopustov sem se spomnila, da bom vseeno potrebovala prevoz iz Slovenije do Bergama. Na koncu mi je Marko prek Gooptija rezerviral še to, sem mu pa že obljubila, da se mu bom primerno oddolžila, mu povrnila vse stroške in ga bom, ko pridem nazaj, v zahvalo za vse peljala še na rundo čevapov. Zanj pa sem kupila tudi najboljši portovec, kar jih Portugalska premore. :)
Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da sem to skrivnost res težko zadrževala zase. Med vsem tem časom sem se med pogovorom s starši dvakrat skoraj zagovorila, pa mislim, da niti Padre niti Mutti nista opazila moje napake. Že kak teden pred akcijo pa sem jima dejala, da bom zadnjih par dni leta 2016 preživela v Portu s preostalimi prostovoljci in da zato ne bom imela dostopa do interneta. Morala sem si izmisliti nek izgovor, zakaj v tistih dneh ne bom dosegljiva na Facebooku.
A najtežja stvar je bilo čakanje na december, vmes pa sem seveda bila v kontaktu z Markom, ki je v Sloveniji vohunil zame in moja starša večkrat spraševal, kje bosta preživela novo leto in podobno. Prevrtimo torej čas naprej do 29. 12., ko sem z zadnjim avtobusom ob devetih zvečer odšla v Porto na letališče in tam preživela noč, saj me je naslednji dan ob devetih zjutraj čakal let v Bergamo. Odločila sem se, da bom na letalu poskusila spati, a to ni bilo izvedljivo, saj sta zraven mene sedela dva potnika, ki sta se pogovarjala v kitajščini. Na žalost mi ni uspelo razbrati, v katerem dialektu je potekal pogovor. :P
Zahvaljujoč Marku, ki me je prišel iskat, sem lahko s seboj že zdaj pripeljala kovček z 20kg prtljage. Preostalih 15kg pa se bo v Slovenijo skupaj z menoj vrnilo čez dober mesec. Ko sem le dočakala svojo prtljago, sem se poskušala kar najhitreje odpraviti proti izhodu. Kolikor mi je pač utrujenost zaradi neprespane noči na letališču to omogočala, seveda. A vseeno, Marko me je potrpežljivo čakal in ne morete si niti predstavljati, kako sem bila vesela, da ga ponovno vidim. Po objemu dobrodošlice sva se končno odpeljala domov. V moje Trbovlje.
Moram pa še reči, da sem nad samim dejstvom, da se je Marko po opravljeni nočni izmeni dežurstva zjutraj usedel v avto, se odpeljal v Italijo, me odpeljal domov in zvečer spet odšel na dežurstvo, res ostala brez besed (moja starša pa tudi). V preteklosti sem naredila res nekaj pogumnih stvari, a verjemite mi, da pri nobeni nisem bila tako nervozna kot pri tej. In če mi Marko ne bi pomagal izpeljati načrta in mi ves ta čas stal ob strani, se danes ne bi oglašala iz Slovenije. Vem pa tudi, da mnoge osebe, ki jih poznam, ne bi prišle v Bergamo in me peljale domov. Za to mu bom res hvaležna do konca življenja.
Skratka, mislim, da sva podrla rekord, kajti v Slovenijo sva prispela že okoli pol štirih. Vmes sva ugotovila, da sva oba malenkost lačna, zato sva odšla še v Subway v Ljubljani. Proti večeru sva prispela v Trbovlje in ko sva se prepričala, da sta moja starša doma, je sledila akcija! Marko mi je pomagal nesti moj kovček po stopnicah, že prej, ko sva bila še v avtu, pa je poklical mojega Padreta in Mutti in to le zato, da sva se prepričala, da sta čisto zares v stanovanju.
Ko sem stala pred vrati stanovanja, mi je srce močno razbijalo, potem pa sem pozvonila. Vrata je odprl moj Padre, ki je za nekaj trenutkov izgubil dar govora, Mutti pa je, ko me je videla, pričela glasno jokati. Potem sva z Markom končno pojasnila, kako sva načrt izpeljala in občutek imam, da mu bosta tudi moja starša za vso njegovo pomoč hvaležna do konca življenja.
Ko sem se KONČNO dobro naspala, pa sva danes zjutraj s Padretom obiskala staro mamo. Pravzaprav sem jo že včeraj poklicala po telefonu, danes pa sem ji odnesla še darilo, ki ga je Božiček pustil zanjo pod mojo palmo v Amarantu. :P Popoldne smo s starši odšli v Čebelico, kajti bil bi res ogromen greh, če v zadnjem dnevu leta 2016 ne bi obiskala najljubše picerije. :) Zvečer pa bomo vsi trije (moj Padre sicer službeno) leto 2017 dočakali v najboljši možni družbi. Kar je bil v bistvu moj cilj, saj se od leta 2016 želim posloviti na najboljši možni način. :)
In še fun fact o današnji objavi, ki jo danes objavljam že drugič. Namreč, ko sem pisala objavo o tem, kako sem skoraj spoznala igralca Jasona Isaaca (več o tem si lahko preberete tukaj), sem po nesreči današnjo objavo objavila, kar sem na kratko omenila tudi v zadnji novembrski objavi. Kako točno mi je to uspelo, še danes ne vem. Je pa res, da sem jo po hitrem postopku tudi vrnila nazaj v osnutek in močno upala, da v tistih 10 sekundah (in parih dneh, ko je bila vidna na mojem Google+ profilu, kar sem videla šele nekaj dni kasneje) nihče (razen Marka) ni videl, kaj se je zgodilo. Mi je pa Mutti priznala, da je slutila, da pripravljam nekaj posebnega, a ni točno vedela, kaj. Je pa vseeno za vsak slučaj tri dni nazaj postlala mojo posteljo. In s tem sem dobila potrditev, da njej res karkoli težko prikrijem. :)
Z moje strani je za leto 2016 to to. V glavnem, za konec želim vsem bralcem bloga srečno in presenečenj polno leto 2017! Se beremo spet naslednji teden. :)
