Mala šola izdelovanja preprog
Po "padalski" objavi v četrtek je danes spet napočil čas za objavo "po urniku". :P
Že takoj v ponedeljek smo na sestanku izvedeli zelo presenetljivo novico, zato je prav, da tudi današnji blog začnem tako. Miguel nam je sporočil, da se je Atilla odločil predčasno zapustiti projekt in je v sredo že odpotoval nazaj v Romunijo. Pri celotni zadevi ni presenetljivo to, da se je odločil za ta korak, ampak to, da smo za njegovo odločitev izvedeli le dva dni pred njegovim dejanskim odhodom. Še Zsolt, s katerim se poznata že leta in je njegov najboljši prijatelj, v Amarantu pa sta bila tudi cimra, je za vse skupaj izvedel šele prejšnji petek.
S tem je število prostovoljcev, ki so v tem letu prekinili svoj EVS v Amarantu, naraslo na 3. Že v septembru nas je kot prva zapustila Giorgia, konec oktobra pa smo izvedeli, da se nazaj v Amarante ne bo več vrnila Chiara. A ker zaenkrat ostaja vprašanje o statusu še enega izmed prostovoljcev zelo odprto (bo ostal ali se bo vrnil domov), je verjetnost, da številka še naraste, kar precejšnja.
Sama sem bila že trikrat na tem, da grem domov, priznam. Prvič junija, drugič avgusta in tretjič septembra, ko sem dejansko že iskala karto za moj povratek. Pa sem potem po posredovanju iz Slovenije in nekaj dolgih pogovorih le sprejela odločitev, da ostanem. In zato na nek način razumem vse, ki so se predčasno vrnili domov.
Ljudje namreč mislijo, da je EVS zelo enostaven in skorajda pravljičen. Da tu ni drame, prepirov, nesoglasij in podobnih stvari. Čeprav v blogu teh stvari ne omenjam, to ne pomeni, da se ne dogajajo. In ne samo letos, ampak že v prejšnjih letih so ljudje ravno zaradi takšnih stvari prekinili svoj projekt.
Dobila sem kar nekaj povratnih informacij o tem, da se ljudem zaradi mojega bloga zdi, kot da so tudi oni tukaj in da zaradi mojega pisanja vedo, kako zadeve delujejo. Kaj pa, če vam povem, da v vsaki tedenski objavi okoli 80% stvari, ki so se zgodile čez teden, izpustim? Ker nočem izdati preveč in predvsem nočem javno objaviti nekaterih stvari, ki morajo ostati za štirimi stenami Case da Juventude, sem s tem sama sebi največji cenzor.
Res je, da imam včasih kar težave s tem, kaj v tedenskih objavah sploh napisati. Včasih se med tednom v institucijah ali pa izven njih res ne zgodi nič posebnega. Spet včasih pa se v samo enem dnevu zgodi toliko zanimivih stvari, zaradi katerih bi lahko napisala pet blogov naenkrat.
Tako se ta teden se do četrtka (z izjemo ponedeljkove novice) res ni zgodilo nič zanimivega, kar bi morala deliti v blogu. V četrtek smo bili sicer spet prosti, saj so tisti dan na Portugalskem praznovali dan neodvisnosti. Kar je pomenilo, da so bile vse institucije zaprte. In da so naju s cimro zgodaj zjutraj prebudili bobnarji in godba. Mimogrede (funfact), bobni so na Portugalskem velika stvar. Lahko jih enačim s harmoniko v Sloveniji, na primer.
Sem pa zato v petek doživela par zanimivih stvari. Dopoldne sem v Madalena šoli po dolgem času spet ustvarjala s plastelinom. Popoldne pa sem v Cerciju pod budnim nadzorom "profesorja" Maria poskusila izdelati svojo prvo preprogo. In sem nad novim pridobljenim znanjem res zelo navdušena! :)
Hm, mogoče pa lahko po koncu EVSa v Sloveniji pričnem razmišljati o zaposlitvi v tej smeri... :P
Že takoj v ponedeljek smo na sestanku izvedeli zelo presenetljivo novico, zato je prav, da tudi današnji blog začnem tako. Miguel nam je sporočil, da se je Atilla odločil predčasno zapustiti projekt in je v sredo že odpotoval nazaj v Romunijo. Pri celotni zadevi ni presenetljivo to, da se je odločil za ta korak, ampak to, da smo za njegovo odločitev izvedeli le dva dni pred njegovim dejanskim odhodom. Še Zsolt, s katerim se poznata že leta in je njegov najboljši prijatelj, v Amarantu pa sta bila tudi cimra, je za vse skupaj izvedel šele prejšnji petek.
S tem je število prostovoljcev, ki so v tem letu prekinili svoj EVS v Amarantu, naraslo na 3. Že v septembru nas je kot prva zapustila Giorgia, konec oktobra pa smo izvedeli, da se nazaj v Amarante ne bo več vrnila Chiara. A ker zaenkrat ostaja vprašanje o statusu še enega izmed prostovoljcev zelo odprto (bo ostal ali se bo vrnil domov), je verjetnost, da številka še naraste, kar precejšnja.
Sama sem bila že trikrat na tem, da grem domov, priznam. Prvič junija, drugič avgusta in tretjič septembra, ko sem dejansko že iskala karto za moj povratek. Pa sem potem po posredovanju iz Slovenije in nekaj dolgih pogovorih le sprejela odločitev, da ostanem. In zato na nek način razumem vse, ki so se predčasno vrnili domov.
Ljudje namreč mislijo, da je EVS zelo enostaven in skorajda pravljičen. Da tu ni drame, prepirov, nesoglasij in podobnih stvari. Čeprav v blogu teh stvari ne omenjam, to ne pomeni, da se ne dogajajo. In ne samo letos, ampak že v prejšnjih letih so ljudje ravno zaradi takšnih stvari prekinili svoj projekt.
Dobila sem kar nekaj povratnih informacij o tem, da se ljudem zaradi mojega bloga zdi, kot da so tudi oni tukaj in da zaradi mojega pisanja vedo, kako zadeve delujejo. Kaj pa, če vam povem, da v vsaki tedenski objavi okoli 80% stvari, ki so se zgodile čez teden, izpustim? Ker nočem izdati preveč in predvsem nočem javno objaviti nekaterih stvari, ki morajo ostati za štirimi stenami Case da Juventude, sem s tem sama sebi največji cenzor.
Res je, da imam včasih kar težave s tem, kaj v tedenskih objavah sploh napisati. Včasih se med tednom v institucijah ali pa izven njih res ne zgodi nič posebnega. Spet včasih pa se v samo enem dnevu zgodi toliko zanimivih stvari, zaradi katerih bi lahko napisala pet blogov naenkrat.
 |
| Smile! :) |
Sem pa zato v petek doživela par zanimivih stvari. Dopoldne sem v Madalena šoli po dolgem času spet ustvarjala s plastelinom. Popoldne pa sem v Cerciju pod budnim nadzorom "profesorja" Maria poskusila izdelati svojo prvo preprogo. In sem nad novim pridobljenim znanjem res zelo navdušena! :)
Hm, mogoče pa lahko po koncu EVSa v Sloveniji pričnem razmišljati o zaposlitvi v tej smeri... :P
