Dobrodošel, mali Alberto!
Celoten teden se je vrtel okoli otrok. Natančneje, okoli enega otroka.
"Marcella je v porodnišnici." me je v torek zjutraj na poti v Santa Caso obvestila Alice. Le nekaj minut po tistem, ko sva zaključili z delom tam, pa sva izvedeli, da se je mali tudi rodil. En dan po predvidenem roku poroda sta Miguel in Marcella tako postala starša malemu Albertu.
Vsi prostovoljci moramo priznati, da Miguela še nikoli nismo videli tako srečnega. In ponosnega. Vsakega izmed nas, ki mu je čestital, je takoj vprašal, če želi videti slike in še preden smo mu lahko odgovorili na vprašanje, je že brskal po svojem telefonu za slikami. Aja, Alberto je res luštkan! Dobri geni, pač, kar sem vedela že od začetka. :)
A časa za praznovanje nismo imeli, saj smo se ta teden pospešeno ukvarjali s pripravami na PAJ dogodek, ki bo v CJ potekal jutri. Kaj točno se bo dogajalo? V eni uri bomo morali prostovoljci izvesti različne delavnice za okoli 100 otrok. In ker smo sedaj, v nasprotju s poletnimi aktivnostmi, omejeni s prostorom (beri: zunaj je že prehladno za karkoli), bodo otroci razdeljeni v štiri skupine, vsaka skupina pa bo imela na voljo svoj prostor.
V sredo smo tako ustvarili ogromno snežink za dekoracijo. Danes popoldne pa so na vrsti še priprave vseh štirih prostorov. Kar pomeni, da bomo iz njih odnesli vso odvečno pohištvo, pripravili vse pripomočke za ustvarjanje in se dokončno dogovorili glede razporeditve nalog. Me pa že danes kar malenkost stiska v želodcu zaradi dejstva, da smo na prejšnjih dveh PAJ aktivnostih imeli tri dni za izvedbo delavnic za isto število otrok, zdaj pa imamo na voljo samo en dan. Po drugi strani pa komaj čakam, da bo jutrišnjega dneva konec. Kajti jutrišnji PAJ bo zadnji PAJ tekom mojega EVSa. In hkrati prvi, ki ga delno ne bom zamudila. Pri prvem sem imela namreč angino in sem tako zamudila zadnja dva dneva, pri drugem pa sem bila še na dopustu v Sloveniji in sem se udeležila samo zadnjega dneva.
Po tem dogodku pa vse prostovoljce čakata dva malenkost bolj prosta tedna. Šole so imele zadnji dan pouka v petek, z naslednjim tednom pa svoja vrata do začetka leta 2017 najverjetneje zapre tudi Cerci. Tako bomo tisti prostovoljci, ki bomo med prazniki ostali v Amarantu, najverjetneje obiskovali samo Santa Caso in Terro.
Je pa med nami že mogoče opaziti praznično vzdušje, kar smo dokazali tudi v ponedeljek, ko smo drug drugemu bili skrivnostni Božički. Ideja je bila, da vsak prostovoljec svoji "tarči" kupi oziroma ustvari darilo. Sama sem morala obdariti Marto, medtem ko je Gusi obdaril mene.
Pričakovala sem, da bom dobila paket riža. Vsi namreč vedo, da imam noro rada riž, a niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom dobila svojega lastnega EVS Oscarja. Za najboljšo "drama queen" igralko. Ko sem videla svoj "kipec" (ki dejansko res spominja na pravo nagrado), sem se pričela glasno smejati. Gusi pa si je ob tem oddahnil, kajti bil je prepričan, da ne bom razumela šale in da bom užaljena. A če sem iskrena, je z opisom nagrade res zadel žebljico na glavico. :)
Drugih daril pa letos niti ne pričakujem, a mislim, da bodo naslednje leto Miklavž, Božiček in Dedek Mraz nadoknadili vse za nazaj. ;)
"Marcella je v porodnišnici." me je v torek zjutraj na poti v Santa Caso obvestila Alice. Le nekaj minut po tistem, ko sva zaključili z delom tam, pa sva izvedeli, da se je mali tudi rodil. En dan po predvidenem roku poroda sta Miguel in Marcella tako postala starša malemu Albertu.
Vsi prostovoljci moramo priznati, da Miguela še nikoli nismo videli tako srečnega. In ponosnega. Vsakega izmed nas, ki mu je čestital, je takoj vprašal, če želi videti slike in še preden smo mu lahko odgovorili na vprašanje, je že brskal po svojem telefonu za slikami. Aja, Alberto je res luštkan! Dobri geni, pač, kar sem vedela že od začetka. :)
A časa za praznovanje nismo imeli, saj smo se ta teden pospešeno ukvarjali s pripravami na PAJ dogodek, ki bo v CJ potekal jutri. Kaj točno se bo dogajalo? V eni uri bomo morali prostovoljci izvesti različne delavnice za okoli 100 otrok. In ker smo sedaj, v nasprotju s poletnimi aktivnostmi, omejeni s prostorom (beri: zunaj je že prehladno za karkoli), bodo otroci razdeljeni v štiri skupine, vsaka skupina pa bo imela na voljo svoj prostor.
V sredo smo tako ustvarili ogromno snežink za dekoracijo. Danes popoldne pa so na vrsti še priprave vseh štirih prostorov. Kar pomeni, da bomo iz njih odnesli vso odvečno pohištvo, pripravili vse pripomočke za ustvarjanje in se dokončno dogovorili glede razporeditve nalog. Me pa že danes kar malenkost stiska v želodcu zaradi dejstva, da smo na prejšnjih dveh PAJ aktivnostih imeli tri dni za izvedbo delavnic za isto število otrok, zdaj pa imamo na voljo samo en dan. Po drugi strani pa komaj čakam, da bo jutrišnjega dneva konec. Kajti jutrišnji PAJ bo zadnji PAJ tekom mojega EVSa. In hkrati prvi, ki ga delno ne bom zamudila. Pri prvem sem imela namreč angino in sem tako zamudila zadnja dva dneva, pri drugem pa sem bila še na dopustu v Sloveniji in sem se udeležila samo zadnjega dneva.Po tem dogodku pa vse prostovoljce čakata dva malenkost bolj prosta tedna. Šole so imele zadnji dan pouka v petek, z naslednjim tednom pa svoja vrata do začetka leta 2017 najverjetneje zapre tudi Cerci. Tako bomo tisti prostovoljci, ki bomo med prazniki ostali v Amarantu, najverjetneje obiskovali samo Santa Caso in Terro.
Je pa med nami že mogoče opaziti praznično vzdušje, kar smo dokazali tudi v ponedeljek, ko smo drug drugemu bili skrivnostni Božički. Ideja je bila, da vsak prostovoljec svoji "tarči" kupi oziroma ustvari darilo. Sama sem morala obdariti Marto, medtem ko je Gusi obdaril mene.Pričakovala sem, da bom dobila paket riža. Vsi namreč vedo, da imam noro rada riž, a niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom dobila svojega lastnega EVS Oscarja. Za najboljšo "
Drugih daril pa letos niti ne pričakujem, a mislim, da bodo naslednje leto Miklavž, Božiček in Dedek Mraz nadoknadili vse za nazaj. ;)
