Vojna!
Vojna, ja. In to kar v našem stanovanju. Proti bolham.
Prav ste prebrali. V našem stanovanju smo imele bolhe. Že kak teden nazaj sva s Taru na najinih telesih opazili čudne pike. Vedeli sva, da niso od komarjev in da najverjetneje niso od pršic. Piki so bili majhni, rdeči, srbeli so pa ko hudič. Ko pa sem v sredo postiljala svojo posteljo, pa sem končno opazila eno, ki je brezskrbno skakljala po vzmetnici. Odlično, res!
Kako točno so prišle k nam in katera od punc jih je prinesla, ne vem. Lahko bi bila katerakoli. Gabi, Kiki, Taru, Alice ali jaz. Vemo pa, od kje približno so prišle. Vse smo v zadnjih parih tednih imele opravka s takšnimi ali drugačnimi kmetijami. Naše nepovabljene gostje so tako prišle s kmetov.
Takoj naslednji dan (četrtek) sem odšla v CJ in poiskala Alfreda, mu obrazložila situacijo, ta pa me je oborožil z insekticidi in novimi rjuhami. V stanovanju sva s Taru potem vse rjuhe, odeje in blazine stlačili v vrečke, dobro posprejali vzmetnico in ostale dele sobe, se preoblekli in vsa oblačila odnesli v CJ pralnico. Okoli petih, ko sva zaključili z delom, sva se lotili pranja, Alfredo pa je medtem opral tudi blazine in odeje. Je pa "pozabil" vse skupaj tudi pripeljati nazaj, čeprav sva ga za to lepo prosili. Tako sva morali dvakrat nazaj v CJ, da sva vse stvari prinesli nazaj v stanovanje. Od takrat vsak dan panično sprašujem Taru, če ima na svojem telesu kaj novih pikov. In na srečo jih ne jaz, ne ona, nimava. Uf, še sreča.
Moram reči, da je moj EVS res zelo pester. Najprej sem se morala ukvarjati s situacijo z napol dol padlim stropom, potem sem imela zdravstvene težave, ki so se vlekle kar nekaj mesecev, v začetku poletja je umrl moj ata, ko pa sem se vrnila nazaj v Amarante, pa sem dobesedno prišla nazaj v sršenje gnezdo, saj so bili odnosi med vsemi zelo napeti. Potem sem imela kratek stik celo z Miguelom, teden dni nazaj sem spet zbolela, zdaj pa so se dogodile še bolhe.
A lahko prevrtim čas naprej do februarja in grem končno že enkrat domov??
Ta dogodek mi je res kar lepo popestril že tako razgiban teden. Sicer sem v torek dopoldne preživela v Santa Casi, kjer mi je družbo delal Eugen. In če sem se v prvi polovici EVSa doma za ostarele branila z vsemi štirimi, mi je delo tam sedaj priraslo k srcu. Tam imam celo prijateljico, stanovalko Giulio. Ta me vsakič pričaka z nasmehom in čeprav je moja portugalščina res zelo klavrna, njen govor pa zelo momljajoč, dobro shajava.
Sem pa nekako opazila nek vzorec, ki se je do sedaj ponovil že trikrat: enkrat v Cerciju in dvakrat v Santa Casi. Namreč, ni važno, kam pridem, vedno se bo v tistem času, ko opravljam delo v dolčeni instituciji, zgodil pretep. Ko sem prvič šla v Cerci, sta se stepla dva uporabnika. Prejšnji teden v Santa Casi je nek moški vlekel za lase neko žensko. V torek pa sva bila z Eugenom priča pretepu z blazinami. Med stnovalci doma, da se razumemo.
V torek popoldne pa smo prostovoljci zadolženi še za eno stvar. Skupini 35 ljudi iz vseh držav smo morali na štirih točkah pojansiti, kaj v CJ sploh počnemo. In imela sem veliko srečo, da so v celotni skupini bili zastopani tudi Slovenci, prihajali so namreč iz Idrije. Med pogovorom z njimi sem končno razumela, kaj je bivši prostovoljec Tomaž februarja mislil z izjavo, da mu je težko in čudno govoriti v slovenščini. Na trenutke sem res morala vrtati po svojih možganih, da sem našla ustrezne besede. Res me zanima, kakšna bo situacija z mojim izražanjem, ko se vrnem domov.
Ob vsem tem pa smo vsi morali v EVS življenje uvajati tako Charlotte, kot tudi Marto, ki je v Amarante pripotovala v ponedeljek in je nadomestila Giorgio. V petek sem prvič delala z njo, saj se je meni in Elini pridružila v Madalena šoli. V soboto pa sva skupaj prodajali zelenjavo na naši bio tržnici. Po prvotnem planu sva bili za to zadolženi Taru in jaz, pa je moja cimra v četrtek zelo zbolela in zato se je Marta ponudila, da jo zamenja.
Najbolj zanimivo je bilo samo prodajanje zelenjave in komuniciranje s kupci. A z mojim zelo omejenim znanjem portugalščine in Martino italijanščino nama je nalogo nekako le uspelo opraviti. Kar pomeni, da sem zaradi krožnega sistema (kjer je vsak prostovoljec vsaka dva meseca zadolžen za prodajo zelenjave) z bio tržnico do konca EVSa opravila.
Mimogrede, čez 11 tednov in pol oziroma 80 dni se vrnem domov. Aleluja!
Prav ste prebrali. V našem stanovanju smo imele bolhe. Že kak teden nazaj sva s Taru na najinih telesih opazili čudne pike. Vedeli sva, da niso od komarjev in da najverjetneje niso od pršic. Piki so bili majhni, rdeči, srbeli so pa ko hudič. Ko pa sem v sredo postiljala svojo posteljo, pa sem končno opazila eno, ki je brezskrbno skakljala po vzmetnici. Odlično, res!
Kako točno so prišle k nam in katera od punc jih je prinesla, ne vem. Lahko bi bila katerakoli. Gabi, Kiki, Taru, Alice ali jaz. Vemo pa, od kje približno so prišle. Vse smo v zadnjih parih tednih imele opravka s takšnimi ali drugačnimi kmetijami. Naše nepovabljene gostje so tako prišle s kmetov.
Takoj naslednji dan (četrtek) sem odšla v CJ in poiskala Alfreda, mu obrazložila situacijo, ta pa me je oborožil z insekticidi in novimi rjuhami. V stanovanju sva s Taru potem vse rjuhe, odeje in blazine stlačili v vrečke, dobro posprejali vzmetnico in ostale dele sobe, se preoblekli in vsa oblačila odnesli v CJ pralnico. Okoli petih, ko sva zaključili z delom, sva se lotili pranja, Alfredo pa je medtem opral tudi blazine in odeje. Je pa "pozabil" vse skupaj tudi pripeljati nazaj, čeprav sva ga za to lepo prosili. Tako sva morali dvakrat nazaj v CJ, da sva vse stvari prinesli nazaj v stanovanje. Od takrat vsak dan panično sprašujem Taru, če ima na svojem telesu kaj novih pikov. In na srečo jih ne jaz, ne ona, nimava. Uf, še sreča.
Moram reči, da je moj EVS res zelo pester. Najprej sem se morala ukvarjati s situacijo z napol dol padlim stropom, potem sem imela zdravstvene težave, ki so se vlekle kar nekaj mesecev, v začetku poletja je umrl moj ata, ko pa sem se vrnila nazaj v Amarante, pa sem dobesedno prišla nazaj v sršenje gnezdo, saj so bili odnosi med vsemi zelo napeti. Potem sem imela kratek stik celo z Miguelom, teden dni nazaj sem spet zbolela, zdaj pa so se dogodile še bolhe.
A lahko prevrtim čas naprej do februarja in grem končno že enkrat domov??
Ta dogodek mi je res kar lepo popestril že tako razgiban teden. Sicer sem v torek dopoldne preživela v Santa Casi, kjer mi je družbo delal Eugen. In če sem se v prvi polovici EVSa doma za ostarele branila z vsemi štirimi, mi je delo tam sedaj priraslo k srcu. Tam imam celo prijateljico, stanovalko Giulio. Ta me vsakič pričaka z nasmehom in čeprav je moja portugalščina res zelo klavrna, njen govor pa zelo momljajoč, dobro shajava.
Sem pa nekako opazila nek vzorec, ki se je do sedaj ponovil že trikrat: enkrat v Cerciju in dvakrat v Santa Casi. Namreč, ni važno, kam pridem, vedno se bo v tistem času, ko opravljam delo v dolčeni instituciji, zgodil pretep. Ko sem prvič šla v Cerci, sta se stepla dva uporabnika. Prejšnji teden v Santa Casi je nek moški vlekel za lase neko žensko. V torek pa sva bila z Eugenom priča pretepu z blazinami. Med stnovalci doma, da se razumemo.
V torek popoldne pa smo prostovoljci zadolženi še za eno stvar. Skupini 35 ljudi iz vseh držav smo morali na štirih točkah pojansiti, kaj v CJ sploh počnemo. In imela sem veliko srečo, da so v celotni skupini bili zastopani tudi Slovenci, prihajali so namreč iz Idrije. Med pogovorom z njimi sem končno razumela, kaj je bivši prostovoljec Tomaž februarja mislil z izjavo, da mu je težko in čudno govoriti v slovenščini. Na trenutke sem res morala vrtati po svojih možganih, da sem našla ustrezne besede. Res me zanima, kakšna bo situacija z mojim izražanjem, ko se vrnem domov.
Ob vsem tem pa smo vsi morali v EVS življenje uvajati tako Charlotte, kot tudi Marto, ki je v Amarante pripotovala v ponedeljek in je nadomestila Giorgio. V petek sem prvič delala z njo, saj se je meni in Elini pridružila v Madalena šoli. V soboto pa sva skupaj prodajali zelenjavo na naši bio tržnici. Po prvotnem planu sva bili za to zadolženi Taru in jaz, pa je moja cimra v četrtek zelo zbolela in zato se je Marta ponudila, da jo zamenja.
Najbolj zanimivo je bilo samo prodajanje zelenjave in komuniciranje s kupci. A z mojim zelo omejenim znanjem portugalščine in Martino italijanščino nama je nalogo nekako le uspelo opraviti. Kar pomeni, da sem zaradi krožnega sistema (kjer je vsak prostovoljec vsaka dva meseca zadolžen za prodajo zelenjave) z bio tržnico do konca EVSa opravila.
Mimogrede, čez 11 tednov in pol oziroma 80 dni se vrnem domov. Aleluja!
