Na sestanek v pižami in o karieri pop zvezdnice
Na tem svetu je veliko stvari, ki jih ne razumem. Čeprav se res trudim, da bi jih.
Večina jih je pravzaprav povezana s socialnimi omrežji. Izpostavila bom le dve stvari, ki sta se mi v zadnjih tednih (oziroma mesecih) večkrat pripetili.
Prva stvar, ki je ne razumem, so sledilci na Instagramu, ki nekega lepega dne začnejo slediti tvojemu profilu, potem pa ti čez par dni prenehajo slediti. Druga stvar, ki je nikoli ne bom razumela pa je "osvajanje" prek Facebooka. V tem primeru te neka oseba prosi za prijateljstvo in ti jo potrdiš. Naposled ti ta oseba kasneje pošlje zasebno sporočilo. Po izmenjavi nekaj suhoparnih sporočil moraš odgovoriti na vprašanje o tem, ali si na voljo in ali trenutno koga iščeš. In v vseh primerih tekom tega leta (brez izjeme) je bil moj odgovor (da sem trenutno v tujini in da zato nisem v procesu iskanja) očitno za te osebe napačen, saj se po tem odgovoru nihče izmed njih ni več oglasil. Ampak ker osebno ne verjamem v zveze na daljavo, si z bilokakšno zvezo (ali v Amarantu, ali doma) do februarja res ne bi rada še bolj zakomplicirala življenja. Kaj se bo zgodilo pa februarja po koncu EVSa, bomo pa še videli.
Da pa ne bom ostala samo pri socialnih omrežjih, bom omenila še stvar, ki je na Portugalskem ne razumem. Zamujanje. Vedno, kadar imamo kakšen sestanek ali kaj podobnega, nekdo zamudi. Razumem, da se je že vsakemu kdaj zgodilo, da je bil pozen, a tukaj se to ponavlja iz dneva v dan. Večkrat dnevno. Za ponedeljkove sestanke imamo, na primer, določeno kazen za tistega, ki zamudi. Skoraj vsak ponedeljek smo tako priča najboljšim koncertom iz vse Evrope, saj zamudniki odpojejo del neke pesmi po njihovem izboru v maternem jeziku. Mimogrede, do sedaj še nisem poskušala postati pop zvezdnica, čeprav sem enkrat res zamudila pol ure. V moj zagovor naj povem, da smo takrat sestanek prestavili iz druge ure popoldne na pol desetih zjutraj, obvestila pa nisem videla, ker smo bile punce takrat v stanovanju brez interneta. Smo pa ta ponedeljek poslušali Edith Piaf, saj je bila naša "odvetnica" Charlotte malenkost pozna.
Zakaj odvetnica? Ker smo bili tisti dan vsi nekaj, kar ponavadi nismo. Eugen se je tako oblekel v predsednika, Adam je bil njegov namestnik, Guido pa tajnik. Sama sem mislila, da bom originalna v svoji pižami, pa me je Cristiana malenkost zafrknila in se tudi ona pojavila v pižami. A vseeno je bilo vse skupaj zelo zabavno. In moram priznati, da se še nikoli prej na ponedeljkovih sestankih nisem počutila tako udobno. :)
Zvečer pa sem, prav tako v pižami, s Taru šla pred naš blok gledat famozno super luno. Sprva tega nisem nameravala storiti, a potem me je Taru le prepričala, saj "takšne priložnosti ne bom imela naslednjih 40 let". Pa sva šli. In iskreno, meni ni izgledala nič večja kot običajno. Me je pa bolj skrbelo, da se bom v tisti tanki pižami, ovita le v plašč, prehladila. A zaenkrat sem še, bolj kot ne, zdrava.
V ostalih novicah tega tedna pa...
Med drugim tudi o tem, kako sva z Alice v torek v Santa Casi reševali žensko, ki je padla iz invalidskega vozička. In debatirali, kako bova sami verjetno na istem, ko bova enkrat v njenih letih. Nad čimer ne jaz, ne ona nisva ravno najbolj navdušeni. Naslednjo novico spremlja spoznanje, kako Szilvia, Charlotte in jaz nismo iz pravega materiala za učiteljice. Otroci so v četrtek v Sao Goncalo šoli bili... Zelo navihani sta še najbolj mili besedi, ki ju lahko tukaj uporabim. Zaradi njihovega obnašanja smo pri zadnji skupini predstavitev predčasno prekinile, saj jih nikakor nismo mogle ukrotiti. Tretja novica tega tedna je dobra novica. Po mesecih negotovosti se prodaja fair trade izdelkov končno nadaljuje. Miguel je podpisal pogodbo z novim dobaviteljem, tako da lahko (upam vsaj) kmalu pričakujemo, da bomo ponovno pričeli z delom v trgovini. Izdelki so namreč že prispeli, zdaj pa moramo samo še počakati na nadaljnja navodila.
V zadnji novici tega tedna pa bom kakšno rekla tudi o tem, da smo ta teden prostovoljci (ponovno) postali medijske zvezde.
No, vsaj v Amarantu, saj je lokalni časopis objavil kar tri strani reportaže o aktivnostih, ki jih izvajamo v CJ. Zraven so seveda dodali še nekaj slik, ki prikazujejo naše aktivnosti, obenem pa je (po njihovem) to odlična priložnost, da nas ljudje lažje prepoznajo. Kar je zelo priročno, saj nas v devetih mesecih in pol prebivanja v mestu ljudje *res* niso opazili. :P
Ja, ja, počasi se že bližamo koncu. Ostalo mi je še 72 dni do konca projekta, za katere upam, da bodo čimprej minili.
Večina jih je pravzaprav povezana s socialnimi omrežji. Izpostavila bom le dve stvari, ki sta se mi v zadnjih tednih (oziroma mesecih) večkrat pripetili.
Prva stvar, ki je ne razumem, so sledilci na Instagramu, ki nekega lepega dne začnejo slediti tvojemu profilu, potem pa ti čez par dni prenehajo slediti. Druga stvar, ki je nikoli ne bom razumela pa je "osvajanje" prek Facebooka. V tem primeru te neka oseba prosi za prijateljstvo in ti jo potrdiš. Naposled ti ta oseba kasneje pošlje zasebno sporočilo. Po izmenjavi nekaj suhoparnih sporočil moraš odgovoriti na vprašanje o tem, ali si na voljo in ali trenutno koga iščeš. In v vseh primerih tekom tega leta (brez izjeme) je bil moj odgovor (da sem trenutno v tujini in da zato nisem v procesu iskanja) očitno za te osebe napačen, saj se po tem odgovoru nihče izmed njih ni več oglasil. Ampak ker osebno ne verjamem v zveze na daljavo, si z bilokakšno zvezo (ali v Amarantu, ali doma) do februarja res ne bi rada še bolj zakomplicirala življenja. Kaj se bo zgodilo pa februarja po koncu EVSa, bomo pa še videli.
 |
| Pižame so zakon! |
 |
| Super luna? Niti ne. |
Zvečer pa sem, prav tako v pižami, s Taru šla pred naš blok gledat famozno super luno. Sprva tega nisem nameravala storiti, a potem me je Taru le prepričala, saj "takšne priložnosti ne bom imela naslednjih 40 let". Pa sva šli. In iskreno, meni ni izgledala nič večja kot običajno. Me je pa bolj skrbelo, da se bom v tisti tanki pižami, ovita le v plašč, prehladila. A zaenkrat sem še, bolj kot ne, zdrava.
V ostalih novicah tega tedna pa...
Med drugim tudi o tem, kako sva z Alice v torek v Santa Casi reševali žensko, ki je padla iz invalidskega vozička. In debatirali, kako bova sami verjetno na istem, ko bova enkrat v njenih letih. Nad čimer ne jaz, ne ona nisva ravno najbolj navdušeni. Naslednjo novico spremlja spoznanje, kako Szilvia, Charlotte in jaz nismo iz pravega materiala za učiteljice. Otroci so v četrtek v Sao Goncalo šoli bili... Zelo navihani sta še najbolj mili besedi, ki ju lahko tukaj uporabim. Zaradi njihovega obnašanja smo pri zadnji skupini predstavitev predčasno prekinile, saj jih nikakor nismo mogle ukrotiti. Tretja novica tega tedna je dobra novica. Po mesecih negotovosti se prodaja fair trade izdelkov končno nadaljuje. Miguel je podpisal pogodbo z novim dobaviteljem, tako da lahko (upam vsaj) kmalu pričakujemo, da bomo ponovno pričeli z delom v trgovini. Izdelki so namreč že prispeli, zdaj pa moramo samo še počakati na nadaljnja navodila.
V zadnji novici tega tedna pa bom kakšno rekla tudi o tem, da smo ta teden prostovoljci (ponovno) postali medijske zvezde.No, vsaj v Amarantu, saj je lokalni časopis objavil kar tri strani reportaže o aktivnostih, ki jih izvajamo v CJ. Zraven so seveda dodali še nekaj slik, ki prikazujejo naše aktivnosti, obenem pa je (po njihovem) to odlična priložnost, da nas ljudje lažje prepoznajo. Kar je zelo priročno, saj nas v devetih mesecih in pol prebivanja v mestu ljudje *res* niso opazili. :P
Ja, ja, počasi se že bližamo koncu. Ostalo mi je še 72 dni do konca projekta, za katere upam, da bodo čimprej minili.
