Skorajšnji propad načrtov
Poznate občutek, ko nekaj planirate v nulo, potem pa zaradi lastne nerodnosti načrt skoraj propade? No, točno to se mi je zgodilo ta teden, ko sem pisala eno izmed objav.
V osnutkih na svoji platformi imam namreč kar nekaj (že skoraj v celoti napisanih) objav, ki pa morajo biti objavljene na točno določen dan. In ta teden sem med pisanjem neke objave, ki spada pod to kategorijo, objavila eno izmed njih. Po nesreči, da se razumemo. Ups.
Moja prva reakcija je bila: "Aaaaaaaa! Neeeeeeeeeeeeee!". Ob takšni reakciji ni bilo čudno, da me je Taru vprašala, če je vse v redu z menoj. In mislim, da sem ji v vsem tem šoku najprej odgovorila v slovenščini, kajti ko sem videla njen začuden "WTF!?" pogled, sem isti stavek ponovila še v angleščini. In reakcija moje cimre? Ob moji paniki in celotni situaciji se je pričela na glas smejati. Še najbolj ji je bilo smešno, ko sem kar naenkrat začela blebetati v svojem jeziku. Kar je, če sem iskrena, pri meni postala že stalnica, saj to na Portugalskem napravim vedno, kadar me zagrabi panika. Zato ni čudno, da me že dva tedna nekateri sotrpini prepričujejo, naj se udeležim delavnice na temo jezikov, a mislim, da v Amarantu res nihče nima niti najmanjšega pojma o tem, kje je Slovenija, saj so vedno začudeni ko povem, iz katere države prihajam. :P
A vseeno, ko sem videla, kaj sem naredila, me je res zagrabila panika in najprej nisem vedela, kaj točno naj v tistem trenutku naredim. Potem pa sem se hitro skulirala in objavo kar se da hitro povrnila v osnutek. In močno držala pesti, da je v tistih desetih sekundah, kar je bila objavljena, ni nihče videl.
Zaenkrat ne smem o tej zadevi povedati še ničesar, lahko pa namignem, da gre za reeeeeeeeeeeees najbolj noro stvar na svetu! A to je le ena izmed stvari, ki jih trenutno planiram. Med ostale stvari spadata tudi bližajoči se Comic con, ki bo decembra potekal v Portu (in kateremu bom namenila celotno objavo) ter moj dokončni povratek domov.
Tako je, ta teden sem se končno lotila iskanja karte. Miguel nam je v ponedeljek predlagal, da naj začnemo s primerjavo različnih cen in opcij, kar sem tudi storila. In našla par zanimivih opcij, ki pa Miguelu niso bile ravno všeč, saj naj ne bi bile zanesljive. Naposled sem z njegovo pomočjo le našla pravo karto zame, tako da se počasi (ampak res, pooooočaaaaasiiiii) lahko že začnem pripravljati na svoj prihod domov. Jupi! A zdaj še ni čas za debatiranje o tem.
Še preden lahko čisto zares pričnem sanjati o Multi Soli in pici iz Čebelice, sem morala preživeti še en teden dela v institucijah. In če so Santa Casa, Sao Goncalo in Madalena (bolj ali manj) postali moja stalnica, sem ta teden svojemu urniku dodala še obisk Cercija. Tja se ne bi odpravila, če ne bi bilo res nujno in ker nam spet primanjkuje prostovoljcev, sem morala "zaflikati" luknjo v urniku. No, k sreči sem se tja odpravila z Gusijem, kar naj bi pomenilo, da sta me v petek popoldne čakali dve uri zumbe.
Vsaj tako sem mislila. Dve minuti preden sva se odpravila v Cerci, me je Gusi obvestil, da ne bova udeležena v nobeni zumbi. "Am, kako, prosim?". Da me je ob tej novički spet rahlo zagrabila panika, ni potrebno poudarjati. Dobro, tudi prav. Sva pa, ko sva prišla v Cerci, čakala 45 minut, ker je Gusi moral govoriti z direktorico glede neke predstave, ki naj bi jo nekaj prostovoljcev izvedlo skupaj z uporabniki. No, na koncu se je vse lepo izteklo, z Gusijem sva celo uspela narediti par okraskov za prihajajoče praznike, spoprijateljila pa sem se tudi z morskim prašičkom, ki prebiva v kletki v eni izmed sob. Kar je bilo že drugič tisti dan, da sem se spoprijateljila z živaljo, saj tudi v Madaleni prebiva mala žverca. Hrček, če sem natančna, kateremu sem dala ime Ferdo in ki je v upanju, da mu bo uspel pobeg iz kletke, vztrajno grizel kovino. Optimist. :)
Sicer pa je Amarante že popolnoma prevzelo praznično vzdušje. Že dva tedna nazaj so se v izložbah pojavile novoletne jelke, skozi cel november so delavci po mestu postavili ogromno lučk, včeraj pa so na trgu pred občino lučke tudi prižgali ter uprizorili tudi ognjemet. In ob vsem tem prazničnem direndaju se mi bo do prvega decembra po glavi podila le ena misel: "November je!".
Kar pomeni, da bomo naslednji teden že zakorakali v december. Kar pomeni, da me do mojega povratka domov loči še natanko 60 dni. Kar pomeni, da bom 30. januarja že spala v svoji postelji. Komaj čakam! :)
V osnutkih na svoji platformi imam namreč kar nekaj (že skoraj v celoti napisanih) objav, ki pa morajo biti objavljene na točno določen dan. In ta teden sem med pisanjem neke objave, ki spada pod to kategorijo, objavila eno izmed njih. Po nesreči, da se razumemo. Ups.
 |
| "Kaj je tuj naglas? Znak poguma." |
A vseeno, ko sem videla, kaj sem naredila, me je res zagrabila panika in najprej nisem vedela, kaj točno naj v tistem trenutku naredim. Potem pa sem se hitro skulirala in objavo kar se da hitro povrnila v osnutek. In močno držala pesti, da je v tistih desetih sekundah, kar je bila objavljena, ni nihče videl.
Zaenkrat ne smem o tej zadevi povedati še ničesar, lahko pa namignem, da gre za reeeeeeeeeeeees najbolj noro stvar na svetu! A to je le ena izmed stvari, ki jih trenutno planiram. Med ostale stvari spadata tudi bližajoči se Comic con, ki bo decembra potekal v Portu (in kateremu bom namenila celotno objavo) ter moj dokončni povratek domov.
Tako je, ta teden sem se končno lotila iskanja karte. Miguel nam je v ponedeljek predlagal, da naj začnemo s primerjavo različnih cen in opcij, kar sem tudi storila. In našla par zanimivih opcij, ki pa Miguelu niso bile ravno všeč, saj naj ne bi bile zanesljive. Naposled sem z njegovo pomočjo le našla pravo karto zame, tako da se počasi (ampak res, pooooočaaaaasiiiii) lahko že začnem pripravljati na svoj prihod domov. Jupi! A zdaj še ni čas za debatiranje o tem.
Še preden lahko čisto zares pričnem sanjati o Multi Soli in pici iz Čebelice, sem morala preživeti še en teden dela v institucijah. In če so Santa Casa, Sao Goncalo in Madalena (bolj ali manj) postali moja stalnica, sem ta teden svojemu urniku dodala še obisk Cercija. Tja se ne bi odpravila, če ne bi bilo res nujno in ker nam spet primanjkuje prostovoljcev, sem morala "zaflikati" luknjo v urniku. No, k sreči sem se tja odpravila z Gusijem, kar naj bi pomenilo, da sta me v petek popoldne čakali dve uri zumbe.
Vsaj tako sem mislila. Dve minuti preden sva se odpravila v Cerci, me je Gusi obvestil, da ne bova udeležena v nobeni zumbi. "Am, kako, prosim?". Da me je ob tej novički spet rahlo zagrabila panika, ni potrebno poudarjati. Dobro, tudi prav. Sva pa, ko sva prišla v Cerci, čakala 45 minut, ker je Gusi moral govoriti z direktorico glede neke predstave, ki naj bi jo nekaj prostovoljcev izvedlo skupaj z uporabniki. No, na koncu se je vse lepo izteklo, z Gusijem sva celo uspela narediti par okraskov za prihajajoče praznike, spoprijateljila pa sem se tudi z morskim prašičkom, ki prebiva v kletki v eni izmed sob. Kar je bilo že drugič tisti dan, da sem se spoprijateljila z živaljo, saj tudi v Madaleni prebiva mala žverca. Hrček, če sem natančna, kateremu sem dala ime Ferdo in ki je v upanju, da mu bo uspel pobeg iz kletke, vztrajno grizel kovino. Optimist. :) |
| Praznično vzdušje. |
Kar pomeni, da bomo naslednji teden že zakorakali v december. Kar pomeni, da me do mojega povratka domov loči še natanko 60 dni. Kar pomeni, da bom 30. januarja že spala v svoji postelji. Komaj čakam! :)
