"Kako je že ta novi ime???"
Najprej moram omeniti stvar, ki me je že na začetku tedna zelo razveselila (in tudi spravila v jok).
Za to sta zaslužna Padre in Mutti, ki sta mi iz Izole poslala razglednico. Ta je sicer prišla na CJ naslov že pretekli petek, a ker sem bila v Lizboni, sem jo v roke dejansko dobila šele v ponedeljek. In že takoj je našla mesto na moji steni nad posteljo. Le kaj bi jaz brez svojih staršev? :)
V zadnjih par dneh v avgustu pa smo doživeli tudi nekaj sprememb. Prva je seveda ta, da sta se Kiki in Gabi odločili, da bosta zapustili hišo in se preselili v naše stanovanje. Kar je S-U-P-E-R! Vselili sta se v torek, s Taru pa sva jima pomagali pri nošenju prtljage. Ker je bilo stanovanje v tistem trenutku v popolnem razsulu, sem se sama lotila pospravljanja shrambe v kuhinji. Bila sem totalno presenečena, ko sem iz nje potegnila 13!!! ogromnih vreč, v katerih so bile same vrečke. Več kot očitno je, da shramba že nekaj let ni bila pospravljena. 8 vreč smo potem odnesle v smeti, vsebino iz preostalih petih pa sem smiselno organizirala in pospravila nazaj.
Za to sta zaslužna Padre in Mutti, ki sta mi iz Izole poslala razglednico. Ta je sicer prišla na CJ naslov že pretekli petek, a ker sem bila v Lizboni, sem jo v roke dejansko dobila šele v ponedeljek. In že takoj je našla mesto na moji steni nad posteljo. Le kaj bi jaz brez svojih staršev? :)
V zadnjih par dneh v avgustu pa smo doživeli tudi nekaj sprememb. Prva je seveda ta, da sta se Kiki in Gabi odločili, da bosta zapustili hišo in se preselili v naše stanovanje. Kar je S-U-P-E-R! Vselili sta se v torek, s Taru pa sva jima pomagali pri nošenju prtljage. Ker je bilo stanovanje v tistem trenutku v popolnem razsulu, sem se sama lotila pospravljanja shrambe v kuhinji. Bila sem totalno presenečena, ko sem iz nje potegnila 13!!! ogromnih vreč, v katerih so bile same vrečke. Več kot očitno je, da shramba že nekaj let ni bila pospravljena. 8 vreč smo potem odnesle v smeti, vsebino iz preostalih petih pa sem smiselno organizirala in pospravila nazaj.
S Taru sva tudi pospravili najini omarici v kuhinji, saj novi sostanovalki potrebujeta prostor za svojo hrano. In glede na to, da sem bila že v elementu, sem sama potem pospravila še omarico, kjer hranimo krožnike in kozarce, lotila pa sem se tudi skupne omarice s čaji in začimbami. In mislim, da sem za nekaj časa končala s popolno čistilno akcijo. :P
Druga sprememba pa je ta, da se nam je prvega septembra pridružila nova prostovoljka. Ime ji je Tamara (Tami), prihaja iz Nemčije, tu pa bo ostala do februarja. Še preden je prišla pa nas je Miguel na sestanku prosil, če jo lahko prostovoljci (ob pomoči Marcelle in Barbare) sami uvedemo v vsakdan EVS prostovoljcev, saj se je sam za nekaj časa službeno odpravil v Afriko.
V četrtek smo tako jaz, Adam in Szilvia odšli na letališče in ji pripravili manjšo dobrodošlico, popoldne pa sva ji z Adamom najprej razložila potek dela in predstavila vse institucije, v katerih delamo. Za tem pa sta se Tami in Adam na kratko odpravila razkazovat mesto. To aktivnost sem sama izpustila, kajti že prejšnja dva dni sem neprestano tekala naokrog (zaradi reogranizacije stanovanja, pranja oblačil, potem je bilo potrebno iti tudi v trgovino...), zato se je moja leva noga počasi pričela pritoževati in mi dala vedeti, da potrebuje počitek. O tem, kako se bo "ta nova" vklopila v celotno dogajanje, bom seveda še poročala. :)
Avgust se je torej prevesil v september in ravno v petek se mi je zazdelo, kot da bi šele včeraj napisala objavo o šestih mesecih. Ob prihodu nove prostovoljke pa smo ugotovili, da smo namesto seštevanja mesecev (en mesec smo že tu, dva meseca, tri mesece smo že prostovoljci...) pričeli odštevati mesece do odhoda domov. Tako je, skupaj bomo še natanko pet mesecev in moram priznati, da imam ob misli, da bo enkrat le treba nazaj v Slovenijo, mešane občutke.
En mesec nazaj sem imela hudo krizo. Izmenjave je bilo konec, vsi udeleženci so odšli domov in stvari so se umirile, a takrat so me vsi dogodki iz preteklih mesecev dohiteli. Tako hude krize res še nisem imela in vem, da če Miguel z Marcello ne bi odšel v Italijo, bi šla do njega in mu rekla, da grem domov. Tako pa sem sedela v pisarni kot en kup nesreče, z očmi čisto rdečimi od joka, nasproti mene pa sta sedela Adam in Giorgia, ki sta bila dovolj potrpežljiva in me poslušala. Naposled sta me le uspela prepričati, naj ostanem. In sem ostala. V vsem skupaj pa obstaja tudi ogromna količina ironije. A več o tem prihodnji teden.
Po eni strani se res veselim odhoda domov, po drugi strani pa mi je že zdaj hudo, da nekaterih oseb ne bom več videvala vsakodnevno. Zdi se mi, da smo se v avgustu zelo zbližali. Ne trdim, da si nismo bili blizu tudi prej, a vseeno je bila med nami še vedno neka distanca. In tudi vzdušje je bilo le en mesec nazaj zelo naelektreno. Ko sem se vrnila nazaj, sem res dobila občutek, da sem se vrnila v sršenje gnezdo. Zdaj pa se po večerji celo spet družimo v baru in igramo karte.
Mogoče nam je pa ta delni odklop v avgustu res pomagal, da smo se spočili in bo velika večina prostovoljcev sedaj lažje zdržala do konca. :)
Avgust se je torej prevesil v september in ravno v petek se mi je zazdelo, kot da bi šele včeraj napisala objavo o šestih mesecih. Ob prihodu nove prostovoljke pa smo ugotovili, da smo namesto seštevanja mesecev (en mesec smo že tu, dva meseca, tri mesece smo že prostovoljci...) pričeli odštevati mesece do odhoda domov. Tako je, skupaj bomo še natanko pet mesecev in moram priznati, da imam ob misli, da bo enkrat le treba nazaj v Slovenijo, mešane občutke.
En mesec nazaj sem imela hudo krizo. Izmenjave je bilo konec, vsi udeleženci so odšli domov in stvari so se umirile, a takrat so me vsi dogodki iz preteklih mesecev dohiteli. Tako hude krize res še nisem imela in vem, da če Miguel z Marcello ne bi odšel v Italijo, bi šla do njega in mu rekla, da grem domov. Tako pa sem sedela v pisarni kot en kup nesreče, z očmi čisto rdečimi od joka, nasproti mene pa sta sedela Adam in Giorgia, ki sta bila dovolj potrpežljiva in me poslušala. Naposled sta me le uspela prepričati, naj ostanem. In sem ostala. V vsem skupaj pa obstaja tudi ogromna količina ironije. A več o tem prihodnji teden.
Po eni strani se res veselim odhoda domov, po drugi strani pa mi je že zdaj hudo, da nekaterih oseb ne bom več videvala vsakodnevno. Zdi se mi, da smo se v avgustu zelo zbližali. Ne trdim, da si nismo bili blizu tudi prej, a vseeno je bila med nami še vedno neka distanca. In tudi vzdušje je bilo le en mesec nazaj zelo naelektreno. Ko sem se vrnila nazaj, sem res dobila občutek, da sem se vrnila v sršenje gnezdo. Zdaj pa se po večerji celo spet družimo v baru in igramo karte.
Mogoče nam je pa ta delni odklop v avgustu res pomagal, da smo se spočili in bo velika večina prostovoljcev sedaj lažje zdržala do konca. :)
