Lizbona!!
Ta teden se je končno zgodilo. Prvič, odkar sem tu, sem zamudila na sestanek z Miguelom.
V nedeljo smo bile punce še vedno odklopljene. Zato tudi nisem videla sporočila v naši EVS Facebook skupini, da imamo sestanek že ob pol desetih zjutraj in ne več po kosilu. Tako me je okoli pol desetih Taru poklicala po telefonu in šele takrat sem izvedela, da je sestanek dejansko že v teku. Upsi... Hitro sem odšla v CJ in k sreči bila zaradi situacije z internetom oproščena petja. Miguel je nato zadevo uredil in tako imamo od ponedeljka v stanovanju ponovno delujoč internet. Mojo slabo voljo zaradi zamude pa je potem dokončno pregnala tudi razglednica s sporočilom, ki mi jo je posvetil Acko. Hvala še 1x. ;)
V ponedeljek pa sva se s Taru tudi pričeli pripravljati na najin štiridnevni izlet v Lizbono. Oujea! Izleta sem se res veselila in ga nestrpno pričakovala, saj sem tako ali tako pred koncem EVSa nameravala odpotovati v Lizbono. A že med najinim planiranjem sva imeli nemalo težav. Pričelo se je s terminom za dopust. Sama sem res mislila, da zame ta izlet ne bo mogoč, saj sem med mojim dopustom v Sloveniji porabila vse možne proste dneve. A sem potem k sreči izvedela, da med vikendi dopust ne šteje in da imam ravno zaradi njih na razpolago še 8 dni dopusta. Jupi!
Če se vrnem na temo zapleta s terminom najinega dopusta... V istem času je poleg naju bilo odsotnih še par ljudi. In tako sva za vsak slučaj že imeli sestavljen plan B, da bi v primeru, če nama avgusta ne bi zneslo, v glavno mesto odpotovali novembra. A ravno zaradi dejstva, da imamo med počitnicami malo dela in nas nihče nujno ne potrebuje, smo tako lahko vsi odšli na lepše.
Potem se je zapletlo pri rezervaciji hostla in nakupu letalskih kart. K sreči na svetu obstajata Skype in pa moj zlati Padre, ki je zadevo na daljavo uredil in ko je bilo rešeno še to, sva lahko brez skrbi pričeli s planiranjem in razmišljanjem, kaj želiva v Lizboni videti in obiskati.
V torek dopoldne sva odšli do avtobusne postaje, kjer se nama je pridružil tudi Lauri, ki je za dva tedna odpotoval v Francijo k svoji družini. Skupaj smo tako odšli do letališča v Portu, kjer pa so se naše poti le ločile. S Taru sva imeli še dovolj časa, zato sva si ogledali večino Duty free trgovin, na koncu pa kupili samo čokoladne bonbone (M&M's). Tipični ženski šoping, pač. :P
Po letu iz Porta v Lizbono sva se namesto z avtobusom/metrojem do najinega hostla peljali s taksijem. In če se mogoče komu zdi ta odločitev malce pretirana ("Taksi sta vzeli? Pa imata sploh denar za takšno zapravljanje?" - samo za informacijo, ja, imava), naj povem, da sva bili prvič v Lizboni in nisva imeli niti najmanjšega pojma, kako priti na najin končni cilj. Taksi pa naju je pripeljal naravnost pred vrata najinega hostla. Hub New Lisbon Hostel sva našli prek spleta in na podlagi dobrih mnenj sva se odločili zanj. Ko sva razpakirali, sva se najprej odpravili v bližnji Mini Preço, potem pa sva z zemljevidom v roki raziskovali mesto. Večerjali sva na tržnici restavracij, potem pa se vrnili v hostel in v baru ob pijači spoznavali nove ljudi.
Naslednji dan sva po zajtrku zopet odšli raziskovat mesto. Kmalu sva ugotovili, da sam center mesta ni tako ogromen, kot sva pričakovali. Dejansko sva vse, kar sva želeli videti v treh dneh, videli že v enem dnevu in vse nekako našli čisto po naključju ter skoraj brez pomoči zemljevida. Vsake toliko sem samo preverila, na kateri ulici se nahajava, saj sem želela vedeti, koliko sva že prehodili.
Videli sva ogromno zanimivih stvari, naredili ogromno slik, obiskali par trgovin z oblačili (v H&M sem dobila res super obleko), ličili (Sephorina luštna mini torbica za ličila mi bo služila kot torbica za prvo pomoč :P ) in knjigarn, ter tam pustili kar nekaj denarja (samo za informacijo, v Amarante se bom vrnila s tremi knjigami), obiskali pa sva tudi par... Recimo temu zanimivih trgovin in se na ta račun še vedno zelo smejiva. ;) Kar se pa hrane in pijače tisti dan tiče... Odločili sva se, da se bova razvajali v Starbucksu, kjer sem res upala, da bodo čimbolj zafrknili moje ime. Na koncu je ta posebna čast doletela Taru, ki je postala Karo, sama pa sem ostala kar Kaia. :D
Sem pa prvič v življenju jedla tudi zmrznjeni jogurt (z Nutello, čokoladnimi bonbončki in karamelo), prvič sem poskusila tudi makrone (nič posebnega za moje pojme), za kosilo pa sva odšli v Subway, kjer sem se že ob naročilu sendviča popolnoma zmedla in se potem, ko sem naročilo končno prejela pričela spraševati, zakaj te restavracije nimamo v Sloveniji. Za piko na i pa sva potem odšli še v bar ob reki, kjer je Taru pila belo vino, jaz pa Cosmopolitan koktejl. Preostanek večera sva ponovno preživeli v hostlu ob dobri swing glasbi, branju knjige (Taru) in pisanju bloga (jaz).
Za tretji dan sva se odločili, da kupiva dvodnevni vozovnici za tourbus. Kar se je na koncu izkazalo kot najboljša in najslabša stvar. Najboljša zato, ker sva tako videli večino mesta in se odločili, katere stvari morava zadnji dan še obiskati. Najslabša pa zato, ker sva celo pot sedeli na vrhnjem nadstropju avtobusa (bili sva na doubledeckerju). In na koncu dneva obe izgledali zelo zapečeno. A najbolj ironično je, da sem se še dan prej smejala članku z naslovom "Najbolj smešne opekline na svetu". Sem slučajno omenila, da ni minil niti en mesec, kar me je dodobra zapalilo v Portu?
Ker nama prejšnji dan ni uspelo obiskati pekarne/slaščičarne, kjer naj bi prodajali najboljšo Nato, sva se za zadnji, četrti dan odločili, da jo obiščeva. To je bila najina največja in edina stvar, ki sva jo pred odhodom iz Amaranta dejansko splanirali v nulo - naredili sva celo posnetke zaslona iz Google street viewa, da bi lokal z lahkoto našli. A ko sva prispeli na mesto zločina, je bil lokalček zaprt. In to ne zaprt za obiskovalce, lokal dejansko ne obstaja več! Lahko si predstavljate najino razočaranje. :/
Naposled sva le našli drugo prodajalno Nat, pred katero pa se je trla množica ljudi. Tam sva potem kupili paket šestih Nat in odšli v bližnji Starbucks, kjer sva ob kavi in kakavu strička Googla vprašali, kaj je tako zanimivega v prodajalni, kjer sva bili le pet minut nazaj. Odgovor: v Fábrici de pastéis de Belém so dejansko izumili to portugalsko slaščico. In kot večino stvari ta teden sva tudi to našli popolnoma po naključju. :) Po kratki pavzi sva si želeli ogledati planetarij, a sta do naslednjega ogleda manjkali še dve uri, zato sva si rajši ogledali stolp Belém. Po ogledu pa napravili res čisto spontano stvar. "A se spomniš tistega kazinoja od včeraj?" "Tistega, ki sva ga videli med ogledom z busom?" "Ja. Pojdiva tja!".
In sva šli. :D Taru je sicer najprej bilo strah, da nisva primerno oblečeni za igralnico, a potem sva odločno vkorakali v stavbo in se napotili do igralnih avtomatov. Še prej pa sva želeli narediti selfie, pa naju je varnostnik takoj opozoril, da je fotografiranje prepovedano. No ja, tudi prav... Na koncu se je Taru odločila, da ne bo poskusila obogateti, sama pa sem poskusila pridobiti bajno vsoto denarja s samo petimi evri. :P Moj načrt ni bil uspešen, a vseeno je bila to za obe zanimiva izkušnja. :)
Ker pa prazna vreča ne stoji pokonci sva se odločili, da odideva na pico v Pizza Hut, ki se nahaja v trgovskem centru Vasco da Gama. Plan je bil namreč, da po večerji pogledava še po trgovinah, a ker naju je čas že zelo preganjal, sva morali to na žalost izpustiti in tako sva se po večerji odpravili nazaj v hostel.
Danes sva po zajtrku spakirali in počakali na najin prevoz do letališča, kamor sva prispeli petnajst čez deset zjutraj. Do tu je vse potekalo normalno in po pričakovanjih, potem pa se je veselica šele pričela. Pričelo se je namreč dvourno čakanje v vrsti za varnostni pregled. Nisva imeli niti najmanjšega pojma, zakaj sploh čakamo, sva pa večkrat vprašali varnostnike in celo policiste, kaj se sploh dogaja, a je bil stavek "počakajte v vrsti" edino, kar sva izvedeli.
Sicer bi najino letalo moralo odleteti v Porto ob 12:35, a sva takrat šele prišli skozi pregled in bili prepričani, da sva let zamudili. Potem pa sva na najino presenečenje ugotovili, da letalo sploh še ni vzletelo in da se bomo vsi potniki lahko vkrcali čez nekaj minut. Vsaj mislili smo, da bo tako. Vzleteli smo potem šele ob 13:45, na letalu pa nam je pilot KONČNO sporočil razlog za vso kolobocijo in procesijo. Današnji dan so si vsi delavci na letališču izbrali kot dan za njihovo stavko. Odlično, res. Lahko bi nam vsaj že na začetku povedali, kaj se dogaja, kajti mislim, da bi bilo tako prihranjenih ogromno živcev in slabe volje. V glavnem, v Amarante sva prišli okoli pol šestih in iskreno, še nikoli prej nisem bila tako vesela, da vidim svojo sobo in posteljo.
Če pa potegnem črto, moram iskreno reči, da sem se v Lizbono enostavno zaljubila. Res mi je žal, da se je dopust tako hitro končal, kajti v samem mestu si lahko ogledaš ogromno dobrih stvari, za katere nama je žal zmanjkalo časa. In močno upam, da mi bo pred koncem EVSa Lizbono uspelo obiskati vsaj še enkrat.
V nedeljo smo bile punce še vedno odklopljene. Zato tudi nisem videla sporočila v naši EVS Facebook skupini, da imamo sestanek že ob pol desetih zjutraj in ne več po kosilu. Tako me je okoli pol desetih Taru poklicala po telefonu in šele takrat sem izvedela, da je sestanek dejansko že v teku. Upsi... Hitro sem odšla v CJ in k sreči bila zaradi situacije z internetom oproščena petja. Miguel je nato zadevo uredil in tako imamo od ponedeljka v stanovanju ponovno delujoč internet. Mojo slabo voljo zaradi zamude pa je potem dokončno pregnala tudi razglednica s sporočilom, ki mi jo je posvetil Acko. Hvala še 1x. ;)
V ponedeljek pa sva se s Taru tudi pričeli pripravljati na najin štiridnevni izlet v Lizbono. Oujea! Izleta sem se res veselila in ga nestrpno pričakovala, saj sem tako ali tako pred koncem EVSa nameravala odpotovati v Lizbono. A že med najinim planiranjem sva imeli nemalo težav. Pričelo se je s terminom za dopust. Sama sem res mislila, da zame ta izlet ne bo mogoč, saj sem med mojim dopustom v Sloveniji porabila vse možne proste dneve. A sem potem k sreči izvedela, da med vikendi dopust ne šteje in da imam ravno zaradi njih na razpolago še 8 dni dopusta. Jupi!
Če se vrnem na temo zapleta s terminom najinega dopusta... V istem času je poleg naju bilo odsotnih še par ljudi. In tako sva za vsak slučaj že imeli sestavljen plan B, da bi v primeru, če nama avgusta ne bi zneslo, v glavno mesto odpotovali novembra. A ravno zaradi dejstva, da imamo med počitnicami malo dela in nas nihče nujno ne potrebuje, smo tako lahko vsi odšli na lepše.
Potem se je zapletlo pri rezervaciji hostla in nakupu letalskih kart. K sreči na svetu obstajata Skype in pa moj zlati Padre, ki je zadevo na daljavo uredil in ko je bilo rešeno še to, sva lahko brez skrbi pričeli s planiranjem in razmišljanjem, kaj želiva v Lizboni videti in obiskati.
Po letu iz Porta v Lizbono sva se namesto z avtobusom/metrojem do najinega hostla peljali s taksijem. In če se mogoče komu zdi ta odločitev malce pretirana ("Taksi sta vzeli? Pa imata sploh denar za takšno zapravljanje?" - samo za informacijo, ja, imava), naj povem, da sva bili prvič v Lizboni in nisva imeli niti najmanjšega pojma, kako priti na najin končni cilj. Taksi pa naju je pripeljal naravnost pred vrata najinega hostla. Hub New Lisbon Hostel sva našli prek spleta in na podlagi dobrih mnenj sva se odločili zanj. Ko sva razpakirali, sva se najprej odpravili v bližnji Mini Preço, potem pa sva z zemljevidom v roki raziskovali mesto. Večerjali sva na tržnici restavracij, potem pa se vrnili v hostel in v baru ob pijači spoznavali nove ljudi.
Videli sva ogromno zanimivih stvari, naredili ogromno slik, obiskali par trgovin z oblačili (v H&M sem dobila res super obleko), ličili (Sephorina luštna mini torbica za ličila mi bo služila kot torbica za prvo pomoč :P ) in knjigarn, ter tam pustili kar nekaj denarja (samo za informacijo, v Amarante se bom vrnila s tremi knjigami), obiskali pa sva tudi par... Recimo temu zanimivih trgovin in se na ta račun še vedno zelo smejiva. ;) Kar se pa hrane in pijače tisti dan tiče... Odločili sva se, da se bova razvajali v Starbucksu, kjer sem res upala, da bodo čimbolj zafrknili moje ime. Na koncu je ta posebna čast doletela Taru, ki je postala Karo, sama pa sem ostala kar Kaia. :DSem pa prvič v življenju jedla tudi zmrznjeni jogurt (z Nutello, čokoladnimi bonbončki in karamelo), prvič sem poskusila tudi makrone (nič posebnega za moje pojme), za kosilo pa sva odšli v Subway, kjer sem se že ob naročilu sendviča popolnoma zmedla in se potem, ko sem naročilo končno prejela pričela spraševati, zakaj te restavracije nimamo v Sloveniji. Za piko na i pa sva potem odšli še v bar ob reki, kjer je Taru pila belo vino, jaz pa Cosmopolitan koktejl. Preostanek večera sva ponovno preživeli v hostlu ob dobri swing glasbi, branju knjige (Taru) in pisanju bloga (jaz).
Za tretji dan sva se odločili, da kupiva dvodnevni vozovnici za tourbus. Kar se je na koncu izkazalo kot najboljša in najslabša stvar. Najboljša zato, ker sva tako videli večino mesta in se odločili, katere stvari morava zadnji dan še obiskati. Najslabša pa zato, ker sva celo pot sedeli na vrhnjem nadstropju avtobusa (bili sva na doubledeckerju). In na koncu dneva obe izgledali zelo zapečeno. A najbolj ironično je, da sem se še dan prej smejala članku z naslovom "Najbolj smešne opekline na svetu". Sem slučajno omenila, da ni minil niti en mesec, kar me je dodobra zapalilo v Portu?Ker nama prejšnji dan ni uspelo obiskati pekarne/slaščičarne, kjer naj bi prodajali najboljšo Nato, sva se za zadnji, četrti dan odločili, da jo obiščeva. To je bila najina največja in edina stvar, ki sva jo pred odhodom iz Amaranta dejansko splanirali v nulo - naredili sva celo posnetke zaslona iz Google street viewa, da bi lokal z lahkoto našli. A ko sva prispeli na mesto zločina, je bil lokalček zaprt. In to ne zaprt za obiskovalce, lokal dejansko ne obstaja več! Lahko si predstavljate najino razočaranje. :/
Naposled sva le našli drugo prodajalno Nat, pred katero pa se je trla množica ljudi. Tam sva potem kupili paket šestih Nat in odšli v bližnji Starbucks, kjer sva ob kavi in kakavu strička Googla vprašali, kaj je tako zanimivega v prodajalni, kjer sva bili le pet minut nazaj. Odgovor: v Fábrici de pastéis de Belém so dejansko izumili to portugalsko slaščico. In kot večino stvari ta teden sva tudi to našli popolnoma po naključju. :) Po kratki pavzi sva si želeli ogledati planetarij, a sta do naslednjega ogleda manjkali še dve uri, zato sva si rajši ogledali stolp Belém. Po ogledu pa napravili res čisto spontano stvar. "A se spomniš tistega kazinoja od včeraj?" "Tistega, ki sva ga videli med ogledom z busom?" "Ja. Pojdiva tja!".In sva šli. :D Taru je sicer najprej bilo strah, da nisva primerno oblečeni za igralnico, a potem sva odločno vkorakali v stavbo in se napotili do igralnih avtomatov. Še prej pa sva želeli narediti selfie, pa naju je varnostnik takoj opozoril, da je fotografiranje prepovedano. No ja, tudi prav... Na koncu se je Taru odločila, da ne bo poskusila obogateti, sama pa sem poskusila pridobiti bajno vsoto denarja s samo petimi evri. :P Moj načrt ni bil uspešen, a vseeno je bila to za obe zanimiva izkušnja. :)
Ker pa prazna vreča ne stoji pokonci sva se odločili, da odideva na pico v Pizza Hut, ki se nahaja v trgovskem centru Vasco da Gama. Plan je bil namreč, da po večerji pogledava še po trgovinah, a ker naju je čas že zelo preganjal, sva morali to na žalost izpustiti in tako sva se po večerji odpravili nazaj v hostel.Danes sva po zajtrku spakirali in počakali na najin prevoz do letališča, kamor sva prispeli petnajst čez deset zjutraj. Do tu je vse potekalo normalno in po pričakovanjih, potem pa se je veselica šele pričela. Pričelo se je namreč dvourno čakanje v vrsti za varnostni pregled. Nisva imeli niti najmanjšega pojma, zakaj sploh čakamo, sva pa večkrat vprašali varnostnike in celo policiste, kaj se sploh dogaja, a je bil stavek "počakajte v vrsti" edino, kar sva izvedeli.
 |
| Gneča na letališču. |
Če pa potegnem črto, moram iskreno reči, da sem se v Lizbono enostavno zaljubila. Res mi je žal, da se je dopust tako hitro končal, kajti v samem mestu si lahko ogledaš ogromno dobrih stvari, za katere nama je žal zmanjkalo časa. In močno upam, da mi bo pred koncem EVSa Lizbono uspelo obiskati vsaj še enkrat.
