Še vedno odklopljena
Kadar mačke ni doma, miši plešejo, kajne? :P
S počitnicami so se vrata nekaterih institucij zaprla, ta glavna četvorka (Miguel, Marcella, Barbara in Alfredo) je odšla na dopust (in se ta teden tudi vrnila nazaj), nam pa je tako ostalo ogromnega prostega časa, ki ga lahko izkoristimo, kakor želimo. Tako so se nekateri prostovoljci v zadnjih dveh tednih odpravili na organiziran potep po Portugalski, spet drugi pa so se odpravili na štoparsko dogodivščino.
Čisto tako mimogrede, štopanje je ena izmed redkih stvari, za katero sama nimam dovolj velikih jajc, da bi jo res poskusila storiti. Nope, ni šans, hvala lepa. Nič nimam proti ljudem, ki stvar dejansko prakticirajo. A mene v štopanje nikoli ni "potegnilo". Zame so vozila na štirih kolesih plus vlak (ker pač ne vem, koliko koles natančno ima povprečen vlak) the best! :D
V glavnem... Medtem, ko so drugi uživali, sem sama skušala svoj prosti čas nekako zapolniti. Z delom na vrtu, pranjem perila, čiščenjem stanovanja, pa tudi visenjem na internetu v EVS pisarni. Kajti interneta v stanovanju še vedno nimamo (fogo na kubik!).
Mogoče bom sedaj zvenela kot razvajena punčka, ampak vsakodnevna nošnja računalnika v CJ mi gre počasi na živce. Za to ni krivo dejstvo, da živim v 10 minut oddaljenem stanovanju, niti to, da moram, če želim dostopati do interneta, cele dneve preživeti v CJ. Stvar, ki me blazno moti, je pomanjkanje zasebnosti. V svoji sobi s tem nisem imela težav. Zdaj pa vsak, ki vstopi v pisarno, najprej takoj pogleda v ekran mojega računalnika. Nekateri prostovoljci se celo ustavijo tik ob meni, da pogledajo, kaj počnem na internetu. Skoraj, da mi ne zlezejo naravnost v ekran. Ko sem zadnjič enega izmed njih (ne bom ga izpostavljala poimensko) prosila, če lahko preneha gledati, sem takoj fasala opazko, da sem nesramna. Ok... Da o tem, da so parkrat moj računalnik uporabljali brez moje vednosti, sploh ne govorim.
Druga stvar, ki me tudi malenkost moti, pa je tudi poslušanje glasbe. Tiste, ki jo sama poslušam s svojimi slušalkami in na svojem računalniku, če sem natančna. Naj razložim, kaj točno me moti. Nekako mi je jasno, da če ima določena oseba v prostoru v ušesih slušalke (ni nujno, da gre tu zame), da ta oseba posluša glasbo in posledično ne more (oziroma ne želi) sodelovati v pogovoru. V teh dveh tednih se mi je ogromnokrat zgodilo, da so prisotni v EVS pisarni bili užaljeni zaradi moje "ignorance". Jaz pa jih res nisem slišala, kaj mi govorijo, ker sem takrat slučajno poslušala Taylor Swift, na primer.
Odkar sem na Portugalskem, se je moja meja tolerance zelo povišala. Ampak vseeno je par dni nazaj dosegla kritično točko in tako sem se ob ponovnem zavijanju z očmi sotrpinov, ker jih skozi slušalke nisem slišala, odločila povedati svoje. Da bi bila zelo hvaležna, če bi od vstopu v pisarno najprej pozdravili, ne da mi skoraj zlezejo v ekran, da bi bilo dobro, če me prej vsaj vprašajo, če sploh smejo uporabiti moj računalnik in da naj mi, če vidijo, da imam v ušesih slušalke, naslednjič vsaj pomahajo in mi s tem dajo vedeti, da jih moram poslušati.
Tako da ja, res upam, da bo zadeva z internetom v stanovanju čimprej rešena. Fingers crossed!
Razen pripetljajev s tehnologijo pa je bil moj teden kar precej dolgočasen. Se je pa v četrtek ob osmih zjutraj iz Francije končno vrnila Taru. Zdaj imam zopet vsaj družbo in mi ne bo preveč dolgčas. Smešno je bilo, da sem bila ob njenem prihodu najprej zelo zmedena, saj me je zbudila iz spanca, ena izmed prvih stvari, ki sem ji jih rekla, pa je bila: "Si se pa res zgodaj vrnila.". :P
Za prihodnji teden pa že vem, da pod nikakršnim pogojem ne bo dolgočasen. Zaenkrat bom še tiho, če bo vse po sreči in potekalo po planu, pa bom več izdala v naslednji objavi. ;)
S počitnicami so se vrata nekaterih institucij zaprla, ta glavna četvorka (Miguel, Marcella, Barbara in Alfredo) je odšla na dopust (in se ta teden tudi vrnila nazaj), nam pa je tako ostalo ogromnega prostega časa, ki ga lahko izkoristimo, kakor želimo. Tako so se nekateri prostovoljci v zadnjih dveh tednih odpravili na organiziran potep po Portugalski, spet drugi pa so se odpravili na štoparsko dogodivščino.
Čisto tako mimogrede, štopanje je ena izmed redkih stvari, za katero sama nimam dovolj velikih jajc, da bi jo res poskusila storiti. Nope, ni šans, hvala lepa. Nič nimam proti ljudem, ki stvar dejansko prakticirajo. A mene v štopanje nikoli ni "potegnilo". Zame so vozila na štirih kolesih plus vlak (ker pač ne vem, koliko koles natančno ima povprečen vlak) the best! :D
V glavnem... Medtem, ko so drugi uživali, sem sama skušala svoj prosti čas nekako zapolniti. Z delom na vrtu, pranjem perila, čiščenjem stanovanja, pa tudi visenjem na internetu v EVS pisarni. Kajti interneta v stanovanju še vedno nimamo (fogo na kubik!).
Mogoče bom sedaj zvenela kot razvajena punčka, ampak vsakodnevna nošnja računalnika v CJ mi gre počasi na živce. Za to ni krivo dejstvo, da živim v 10 minut oddaljenem stanovanju, niti to, da moram, če želim dostopati do interneta, cele dneve preživeti v CJ. Stvar, ki me blazno moti, je pomanjkanje zasebnosti. V svoji sobi s tem nisem imela težav. Zdaj pa vsak, ki vstopi v pisarno, najprej takoj pogleda v ekran mojega računalnika. Nekateri prostovoljci se celo ustavijo tik ob meni, da pogledajo, kaj počnem na internetu. Skoraj, da mi ne zlezejo naravnost v ekran. Ko sem zadnjič enega izmed njih (ne bom ga izpostavljala poimensko) prosila, če lahko preneha gledati, sem takoj fasala opazko, da sem nesramna. Ok... Da o tem, da so parkrat moj računalnik uporabljali brez moje vednosti, sploh ne govorim.
Druga stvar, ki me tudi malenkost moti, pa je tudi poslušanje glasbe. Tiste, ki jo sama poslušam s svojimi slušalkami in na svojem računalniku, če sem natančna. Naj razložim, kaj točno me moti. Nekako mi je jasno, da če ima določena oseba v prostoru v ušesih slušalke (ni nujno, da gre tu zame), da ta oseba posluša glasbo in posledično ne more (oziroma ne želi) sodelovati v pogovoru. V teh dveh tednih se mi je ogromnokrat zgodilo, da so prisotni v EVS pisarni bili užaljeni zaradi moje "ignorance". Jaz pa jih res nisem slišala, kaj mi govorijo, ker sem takrat slučajno poslušala Taylor Swift, na primer.
Odkar sem na Portugalskem, se je moja meja tolerance zelo povišala. Ampak vseeno je par dni nazaj dosegla kritično točko in tako sem se ob ponovnem zavijanju z očmi sotrpinov, ker jih skozi slušalke nisem slišala, odločila povedati svoje. Da bi bila zelo hvaležna, če bi od vstopu v pisarno najprej pozdravili, ne da mi skoraj zlezejo v ekran, da bi bilo dobro, če me prej vsaj vprašajo, če sploh smejo uporabiti moj računalnik in da naj mi, če vidijo, da imam v ušesih slušalke, naslednjič vsaj pomahajo in mi s tem dajo vedeti, da jih moram poslušati.
Tako da ja, res upam, da bo zadeva z internetom v stanovanju čimprej rešena. Fingers crossed!
Razen pripetljajev s tehnologijo pa je bil moj teden kar precej dolgočasen. Se je pa v četrtek ob osmih zjutraj iz Francije končno vrnila Taru. Zdaj imam zopet vsaj družbo in mi ne bo preveč dolgčas. Smešno je bilo, da sem bila ob njenem prihodu najprej zelo zmedena, saj me je zbudila iz spanca, ena izmed prvih stvari, ki sem ji jih rekla, pa je bila: "Si se pa res zgodaj vrnila.". :P
Za prihodnji teden pa že vem, da pod nikakršnim pogojem ne bo dolgočasen. Zaenkrat bom še tiho, če bo vse po sreči in potekalo po planu, pa bom več izdala v naslednji objavi. ;)
