50 odtenkov porjavelosti
Že od nekdaj so ljudje o bledosti moje kože imeli isto mnenje. Po njihovem bi se morala med poletjem vsaj malo nastaviti soncu.
Enkrat mi je soseda celo rekla, da naj si malo posončim noge, saj je ob pogledu na njih skoraj oslepela. Takrat sem nosila kapri hlače. In večkrat, kot sem slišala besede "pojdi na sonce", več časa sem preživela v senci in se mu umikala. Nekaj let nazaj sem imela celo to srečo, da je bleda koža postala popularna, za kar se lahko zahvalim sagi Somrak in njihovim vampirjem (in ne, nisem oboževalka Somraka). Trend lastne neporjavelosti pa poskušam vsako leto vzdrževati po svojih najboljših močeh. Dnevi, ko me po lastni neumnosti na soncu dobesedno prepeče (khem, khem, Porto, Lizbona), so iz te statistike seveda izvzeti.
Preteklo soboto sem zopet obiskala plažo v Portu. Med dvema urama, ki sva jih s cimro tam preživeli, sem ugotovila, da se je velika večina ljudi tisti dan na soncu dobesedno pražila. Je pa res, da je bilo morje tudi razburkano in valovi zelo visoki, zato je plavanje odpadlo. A če se vrnem na temo, vseeno nikoli nisem čisto zares razumela, zakaj je nekaterim ljudem zagorelost tako pomembna. Ker naj bi "malo barve" pomenilo, da je takšen človek zdrav, ali kaj? No, sama nikoli nisem bila takšnega mnenja ali bila med njimi. Moja koža mi je namreč zelo všeč takšna, kakršna je. Naravno bleda.
Kljub temu, da večino poletij (nalašč sem uporabila množino) res preživim v senci, nosim celo dolge hlače in podobna oblačila, moje telo, oziroma bolje rečeno zgornji del telesa (roka, rame, hrbet in prsni koš) trenutno izgleda kot pobarvanka (kar mi pod nobenim pogojem ni všeč). Za to je krivo Portugalsko sonce. Med tekanjem od ene obveznosti do druge sem, hote ali pa nehote, zaradi sonca malenkost porjavela. Ob prihodu v Slovenijo junija sem si celo rekla, da je to to kar se moje porjavelosti v tem letu tiče. Pa se nisem mogla bolj zmotiti.
V sklopu TOUCH izmenjave me je ožgalo v Portu. Ko sva šli s Taru v Lizbono, pa sva bili na koncu rdeči obe. Samo namig, če se v sončnem vremenu odpravljate na oglede z dvojnim avtobusom... Namažite se s sončno kremo, vzemite s seboj klobuk ali kapo, nič pa ne bo zato, če vzamete s seboj tudi karkoli z dolgimi rokavi. Kajti v nasprotnem primeru boste na koncu dneva spominjali na kuhanega jastoga. Da tega, da se vam bo pričela lupiti celo prečka na glavi, niti ne omenjam... :/
Zato si res nisem želela, da bi me prejšnjo soboto še enkrat dodobra "zapalilo", kajti dvakrat je bilo povsem dovolj. Plan je bil, da s Taru končno obiščeva Harry Potter knjigarno in se potem odpraviva še na plažo ter poskusiva vsaj malo zaplavati v morju.
Rečeno, storjeno. Na avtobusu sva vsekakor vzbujali pozornost, saj sva bili otovorjeni z brisačami, sončno kremo ter kopalkami. Najprej sva se odpravili v Livraria Lello. Kot Harry Potter oboževalki se mi je z obiskom knjigarne izpolnila velika želja. Plačali sva vstopnino in vstopili. Notranjost me je takoj navdušila in ob pogledu na stopnišče sem res dobila občutek, da sem za trenutek vstopila v Harry Potter svet. Morali sva biti zelo previdni, da se nisva zaletavali v ostale ljudi, kajti gneča je bila ogromna. In glede na to, da po vsem svetu knjigarno dobro oglašujejo, sva obe pričakovali večjo izbiro knjig v angleškem jeziku. Na koncu sem kupila notesnik v modri barvi. Ne vem pa še točno, za kaj ga bom uporabila. :P
Po kratkem postanku v Subway restavraciji pa je končno napočil čas, da greva na plažo! Taru je na srečo s svojo družino podolgem in počez prehodila Porto, tako da je vedela, kako priti do tramvaja, ki pelje do oceana. A nekje na sredini poti se mi je zazdelo, da sva naredili prevelik ovinek, zato sem jo vprašala, če res ne obstaja kakšna bližnjica. Pa me je samo pogledala in rekla, da je mislila, da bom prej skapirala, da sva šli še na manjši izlet. "Zdaj boš lahko vsaj rekla, da si v neki meri videla delček Porta.". Res imam najboljšo cimro in prijateljico na svetu. :)
S tramvajem sva se nato odpeljali do plaže. Kar je bila zelo zanimiva izkušnja, saj je bil tramvaj zelo star in sem se ves čas spraševala, ali bo sploh prispel na cilj v enem kosu. Ob prihodu na plažo pa me je malo zaskrbelo, kako bom sploh lahko plavala v tistih ogromnih valovih, kar sem v tem zapisu na kratko že omenila. Morje je bilo čisto zares preveč razburkano za to aktivnost. Kljub temu sva si našli prostor na pesku in se najprej malo posončili. Tokrat sem bila bolj pametna in se vsepovsod po telesu na debelo namazala s kremo za sončenje. Po kakšni uri, ko sva opazili, da obala postaja vse bolj meglena, sva se odločili, da greva v vodo. Dejstvo pa je, da sva bili zaradi valov več pod vodo kot nad njo. Opcija plavanja je bila praktično nemogoča. Ker je megla postajala vse gostejša, sva se odločili, da je bilo za en dan dovolj izleta in okoli sedmih zvečer sva se vrnili v Amarante.
Je bil pa ta teden zelo naporen. Ena izmed prostovoljk se je odločila, da svoj projekt predčasno konča. To temo sem res bežno omenila že prejšnji teden. Giorgia se je zaradi osebnih zadev odločila, da prekine svoj EVS in se vrne v Italijo. V četrtek je bila tako zadnjič z nami. Kar je najbolj... recimo temu zanimivo, je to, da je bila le en mesec nazaj ravno ona skupaj z Adamom tista, ki me je prepričala, naj ostanem. A vseeno jo razumem, sem ji neskončno hvaležna in ji želim veliko sreče v prihodnje.
Druga stvar, zaradi katere je bil teden naporen pa je ta, da smo z Miguelom v sredo imeli skupen sestanek glede našega EVS življenja v preteklih mesecih. In ne bom lagala, v vsem tem času se je nabralo ogromno stvari, katerih prostovoljci sami nismo mogli rešiti, zato so bili nekateri mnenja, da je takšen ukrep nujen. Govora je bilo o vsem, razporeditvi dela, dopustih prostovoljcev, hišnih redih vseh prebivališč, odnosih med ljudmi... O vseh zadevah smo (če odštejem kratko pavzo in odmor za kosilo) debatirali šest ur in pol. Mislim in upam, da smo vsi od tega nekaj odnesli, da se bodo stvari sedaj res spremenile in da jih bomo, brez izjem, upoštevali vsi.
Kar se pa dela ta teden tiče... Poleg tega, da sva bili s Taru zadolženi za čiščenje stanovanja (sama sem v nulo počistila kuhinjo), sem sama ta teden dvakrat pomagala pri delu na vrtu in najverjetneje bom z delom na vrtu od sedaj naprej tudi nadaljevala. Puljenje plevela name res deluje zelo pomirjujoče. V soboto pa sem skupaj s Taru prodajala zelenjavo na naši tržnici. Kar je bilo šele tretjič v sedmih mesecih, da sva znotraj urnika institucij delali skupaj. Ker pa smo v preteklih nekaj mesecih imeli problem s sobotnim pomivanjem posode, pa smo se že v ponedeljek dogovorili, da sta tista dva prostovoljca, ki sta odgovorna za Bio fair, zadolžena tudi za pomivanje po kosilu in večerji. Večni problem je tako rešen, obe pa bova zaradi sistema "kroženja" prostovoljcev ponovno prišli na vrsto šele novembra. :P
Prihajajoči dnevi pa bodo za večino izmed nas še posebej zanimivi, saj bomo za par dni zopet obiskali Brago. Več o tem pa seveda prihodnji teden. :)
Enkrat mi je soseda celo rekla, da naj si malo posončim noge, saj je ob pogledu na njih skoraj oslepela. Takrat sem nosila kapri hlače. In večkrat, kot sem slišala besede "pojdi na sonce", več časa sem preživela v senci in se mu umikala. Nekaj let nazaj sem imela celo to srečo, da je bleda koža postala popularna, za kar se lahko zahvalim sagi Somrak in njihovim vampirjem (in ne, nisem oboževalka Somraka). Trend lastne neporjavelosti pa poskušam vsako leto vzdrževati po svojih najboljših močeh. Dnevi, ko me po lastni neumnosti na soncu dobesedno prepeče (khem, khem, Porto, Lizbona), so iz te statistike seveda izvzeti.
Preteklo soboto sem zopet obiskala plažo v Portu. Med dvema urama, ki sva jih s cimro tam preživeli, sem ugotovila, da se je velika večina ljudi tisti dan na soncu dobesedno pražila. Je pa res, da je bilo morje tudi razburkano in valovi zelo visoki, zato je plavanje odpadlo. A če se vrnem na temo, vseeno nikoli nisem čisto zares razumela, zakaj je nekaterim ljudem zagorelost tako pomembna. Ker naj bi "malo barve" pomenilo, da je takšen človek zdrav, ali kaj? No, sama nikoli nisem bila takšnega mnenja ali bila med njimi. Moja koža mi je namreč zelo všeč takšna, kakršna je. Naravno bleda.Kljub temu, da večino poletij (nalašč sem uporabila množino) res preživim v senci, nosim celo dolge hlače in podobna oblačila, moje telo, oziroma bolje rečeno zgornji del telesa (roka, rame, hrbet in prsni koš) trenutno izgleda kot pobarvanka (kar mi pod nobenim pogojem ni všeč). Za to je krivo Portugalsko sonce. Med tekanjem od ene obveznosti do druge sem, hote ali pa nehote, zaradi sonca malenkost porjavela. Ob prihodu v Slovenijo junija sem si celo rekla, da je to to kar se moje porjavelosti v tem letu tiče. Pa se nisem mogla bolj zmotiti.
V sklopu TOUCH izmenjave me je ožgalo v Portu. Ko sva šli s Taru v Lizbono, pa sva bili na koncu rdeči obe. Samo namig, če se v sončnem vremenu odpravljate na oglede z dvojnim avtobusom... Namažite se s sončno kremo, vzemite s seboj klobuk ali kapo, nič pa ne bo zato, če vzamete s seboj tudi karkoli z dolgimi rokavi. Kajti v nasprotnem primeru boste na koncu dneva spominjali na kuhanega jastoga. Da tega, da se vam bo pričela lupiti celo prečka na glavi, niti ne omenjam... :/
Zato si res nisem želela, da bi me prejšnjo soboto še enkrat dodobra "zapalilo", kajti dvakrat je bilo povsem dovolj. Plan je bil, da s Taru končno obiščeva Harry Potter knjigarno in se potem odpraviva še na plažo ter poskusiva vsaj malo zaplavati v morju.Rečeno, storjeno. Na avtobusu sva vsekakor vzbujali pozornost, saj sva bili otovorjeni z brisačami, sončno kremo ter kopalkami. Najprej sva se odpravili v Livraria Lello. Kot Harry Potter oboževalki se mi je z obiskom knjigarne izpolnila velika želja. Plačali sva vstopnino in vstopili. Notranjost me je takoj navdušila in ob pogledu na stopnišče sem res dobila občutek, da sem za trenutek vstopila v Harry Potter svet. Morali sva biti zelo previdni, da se nisva zaletavali v ostale ljudi, kajti gneča je bila ogromna. In glede na to, da po vsem svetu knjigarno dobro oglašujejo, sva obe pričakovali večjo izbiro knjig v angleškem jeziku. Na koncu sem kupila notesnik v modri barvi. Ne vem pa še točno, za kaj ga bom uporabila. :P
Po kratkem postanku v Subway restavraciji pa je končno napočil čas, da greva na plažo! Taru je na srečo s svojo družino podolgem in počez prehodila Porto, tako da je vedela, kako priti do tramvaja, ki pelje do oceana. A nekje na sredini poti se mi je zazdelo, da sva naredili prevelik ovinek, zato sem jo vprašala, če res ne obstaja kakšna bližnjica. Pa me je samo pogledala in rekla, da je mislila, da bom prej skapirala, da sva šli še na manjši izlet. "Zdaj boš lahko vsaj rekla, da si v neki meri videla delček Porta.". Res imam najboljšo cimro in prijateljico na svetu. :)
S tramvajem sva se nato odpeljali do plaže. Kar je bila zelo zanimiva izkušnja, saj je bil tramvaj zelo star in sem se ves čas spraševala, ali bo sploh prispel na cilj v enem kosu. Ob prihodu na plažo pa me je malo zaskrbelo, kako bom sploh lahko plavala v tistih ogromnih valovih, kar sem v tem zapisu na kratko že omenila. Morje je bilo čisto zares preveč razburkano za to aktivnost. Kljub temu sva si našli prostor na pesku in se najprej malo posončili. Tokrat sem bila bolj pametna in se vsepovsod po telesu na debelo namazala s kremo za sončenje. Po kakšni uri, ko sva opazili, da obala postaja vse bolj meglena, sva se odločili, da greva v vodo. Dejstvo pa je, da sva bili zaradi valov več pod vodo kot nad njo. Opcija plavanja je bila praktično nemogoča. Ker je megla postajala vse gostejša, sva se odločili, da je bilo za en dan dovolj izleta in okoli sedmih zvečer sva se vrnili v Amarante.Je bil pa ta teden zelo naporen. Ena izmed prostovoljk se je odločila, da svoj projekt predčasno konča. To temo sem res bežno omenila že prejšnji teden. Giorgia se je zaradi osebnih zadev odločila, da prekine svoj EVS in se vrne v Italijo. V četrtek je bila tako zadnjič z nami. Kar je najbolj... recimo temu zanimivo, je to, da je bila le en mesec nazaj ravno ona skupaj z Adamom tista, ki me je prepričala, naj ostanem. A vseeno jo razumem, sem ji neskončno hvaležna in ji želim veliko sreče v prihodnje.
Druga stvar, zaradi katere je bil teden naporen pa je ta, da smo z Miguelom v sredo imeli skupen sestanek glede našega EVS življenja v preteklih mesecih. In ne bom lagala, v vsem tem času se je nabralo ogromno stvari, katerih prostovoljci sami nismo mogli rešiti, zato so bili nekateri mnenja, da je takšen ukrep nujen. Govora je bilo o vsem, razporeditvi dela, dopustih prostovoljcev, hišnih redih vseh prebivališč, odnosih med ljudmi... O vseh zadevah smo (če odštejem kratko pavzo in odmor za kosilo) debatirali šest ur in pol. Mislim in upam, da smo vsi od tega nekaj odnesli, da se bodo stvari sedaj res spremenile in da jih bomo, brez izjem, upoštevali vsi.
Kar se pa dela ta teden tiče... Poleg tega, da sva bili s Taru zadolženi za čiščenje stanovanja (sama sem v nulo počistila kuhinjo), sem sama ta teden dvakrat pomagala pri delu na vrtu in najverjetneje bom z delom na vrtu od sedaj naprej tudi nadaljevala. Puljenje plevela name res deluje zelo pomirjujoče. V soboto pa sem skupaj s Taru prodajala zelenjavo na naši tržnici. Kar je bilo šele tretjič v sedmih mesecih, da sva znotraj urnika institucij delali skupaj. Ker pa smo v preteklih nekaj mesecih imeli problem s sobotnim pomivanjem posode, pa smo se že v ponedeljek dogovorili, da sta tista dva prostovoljca, ki sta odgovorna za Bio fair, zadolžena tudi za pomivanje po kosilu in večerji. Večni problem je tako rešen, obe pa bova zaradi sistema "kroženja" prostovoljcev ponovno prišli na vrsto šele novembra. :PPrihajajoči dnevi pa bodo za večino izmed nas še posebej zanimivi, saj bomo za par dni zopet obiskali Brago. Več o tem pa seveda prihodnji teden. :)
