EVS zavzetje Brage - drugič
Če se posameznik odloči za dolgoročni EVS projekt, se mora tekom svojega projekta udeležiti tudi dveh treningov: treninga ob prihodu (on arrival training) in vmesnega (mid term evaluation). Prvega treninga smo se udeležili marca, ta teden pa se je večina nas udeležila tudi drugega.
V sredo smo tako spet odpotovali v Brago. Tokrat se tja nismo odpravili za šest dni, ampak samo za tri. To pa ni bila edina razlika od prvič. Tokrat za spremembo na poti nismo doživeli nobene prometne nesreče, z avtobusom smo se peljali naravnost v Brago, imeli smo tudi 12 urni dostop do interneta (od devetih zjutraj do devetih zvečer), večeri pa so bili popolnoma prosti, kar smo, priznam, izkoristili za spoznavanje nočnega življenja. Aja, tokrat tudi nisem izgubila nobenega kosa nakita. :P
Sobo pa sem si tokrat za spremembo delila s... Taru! Kajti v primerjavi s prejšnjič smo zdaj lahko izbirali, s kom želimo biti v sobi. Seveda sva si s cimro izbrali druga drugo in se požvižgali na komentarje ostalih, da "tako ali tako vedno tičiva skupaj". So what!? :)
Vsi smo bili seveda radovedni, kdo bodo tokrat naši trije trenerji. Kajti vedeli smo, da obstaja zelo majhna možnost, da bodo naš trening vodili isti trije trenerji. Lahko si zamislite veselje, ko smo v hotelu zagledali Saro, ki je bila naša trenerka že marca. Kasneje pa sva s Taru med sprehodom po Bragi srečali še Rito, ki je tokrat sodelovala pri treningu prišlekov. Žal pa tokrat v Bragi ni bilo Dulia, a vseeno se je večini želja v veliki meri uresničila.
Prvi dan so na začetku programa sledile igre spoznavanja. Če pogledam samo našo skupino iz Amaranta, se tokrat tega treninga nismo udeležili isti prostovoljci. Od prejšnjič smo isti samo jaz, Taru, Elina, Szilvia, Gabi, Alice, Lauri in Adam. Enako je z ostalimi prostovoljci, iz naše marčevske skupine sta bila na treningu še Ivana iz Slovaške in Miguel iz Španije. Z igrami smo nadaljevali tudi po večerji, po kozarcu portovca in kosu rojstnodnevne torte, ki je bila namenjena Cristiani, pa sem se odpravila spat.
Hitri zmenki so bili prva aktivnost, s katero smo začeli drugi dan. V treh minutah smo morali našemu potencialnemu "partnerju" povedati nekaj podrobnosti o naših projektih, imenu, smešnih trenutkih med opravljanjem aktivnosti... Po tej igri pa smo vsi sodelovali v igri, imenovani Masterchef. Z 2.50€ smo morali pripraviti užitno sladico za 60+ oseb, katera je morala vsebovati najmanj 4 sestavine, od katerih nobena ni smela biti predelana (čokolada je tako odpadla), morala pa je biti velika kot frnikola in postrežena v ročno narejeni embalaži. In v 50 minutah nam je z le 2.37€ in veliko ljubezni le uspelo pripraviti arašide s sladkorjem, cimetom in kokosovim oljem. Pri večerji pa smo morali vsakemu prostovoljcu, ki opravlja trening ob prihodu, dati del "sladice". In imela sem veliko srečo, saj sem tako spoznala prostovoljca Marka in z njim spregovorila par stavkov v srbščini. :)
Sicer pa smo se celo popoldne ukvarjali z refleksijo našega EVSa. Predelali smo vse, od trenutka, ko smo izvedeli za projekt, do našega drugega treninga v Bragi. Da pa nismo popolnoma padli ven iz ritma, je po tej aktivnosti sledila še refleksija celotnega dneva. Naša skupina je postavila rekord, saj smo debatirali kar uro in pol!
Predzadnji dan je minil v debati o konfliktih med samim projektom in na kakšne načine bi jih lahko preprečili, popoldne pa je bilo namenjeno delavnici o Youthpassu, ki ga bomo morali izpolniti proti koncu našega EVSa. So nam pa ta dan naši kolegi iz pripravljalnega treninga vrnili uslugo od prejšnjega večera in tako je vsak izmed nas v dar dobil papirnatega metuljčka. Zadnji dan pa smo razpravljali o naših projektih do konca EVSa, opravili pa smo tudi evalvacijo vseh treh dni.
Če primerjam trening ob prihodu z zdajšnjim treningom moram priznati, da sem med prvim veliko bolj uživala kot sedaj in da sem se takrat naučila in izvedela veliko več. Na splošno pa so bili ti trije dnevi kar ok. Je bil pa drugi trening veliko manj naporen kot prvi, k čemur je verjetno pripomoglo to, da je trajal samo tri dni (prvi je trajal šest dni) in pa to, da smo imeli proste večere.
Seveda pa Braga ni bila edina zanimiva stvar, ki se je zgodila v tem tednu. S Taru sva se v ponedeljek sprehajali po zelo posebni poti. Ta pot se nahaja sredi reke Tâmega in je vidna samo poleti, ko je voda res nizka. Preko nje se brez problemov pride iz enega brega na drug breg. Kot ponavadi (khem, khem, Lizbona, "plavanje" v oceanu) sva se za to dejanje odločili zadnji trenutek. Zakaj zadnji trenutek? Ker je v noči iz ponedeljka na torek močno padal dež in je pot sedaj spet skoraj pod vodo. No ja, sedaj lahko s seznama stvari, ki jih v Amarantu še želim storiti, obe s cimro odkljukava še eno stvar. :)
V torek pa smo prostovoljci organizirali EVStaff večer. In ker so se prejšnjič člani osebja res zelo potrudili z večerjo, smo se odločili, da jim uslugo tudi vrnemo. Večer pa je minil v dobrem vzdušju, dobri hrani in odličnemu vinu.
Teden je bil torej naporen, a hkrati zanimiv, poln novih dogodivščin z ogromno spoznavanja novih ljudi.
Sobo pa sem si tokrat za spremembo delila s... Taru! Kajti v primerjavi s prejšnjič smo zdaj lahko izbirali, s kom želimo biti v sobi. Seveda sva si s cimro izbrali druga drugo in se požvižgali na komentarje ostalih, da "tako ali tako vedno tičiva skupaj". So what!? :)
Vsi smo bili seveda radovedni, kdo bodo tokrat naši trije trenerji. Kajti vedeli smo, da obstaja zelo majhna možnost, da bodo naš trening vodili isti trije trenerji. Lahko si zamislite veselje, ko smo v hotelu zagledali Saro, ki je bila naša trenerka že marca. Kasneje pa sva s Taru med sprehodom po Bragi srečali še Rito, ki je tokrat sodelovala pri treningu prišlekov. Žal pa tokrat v Bragi ni bilo Dulia, a vseeno se je večini želja v veliki meri uresničila.Prvi dan so na začetku programa sledile igre spoznavanja. Če pogledam samo našo skupino iz Amaranta, se tokrat tega treninga nismo udeležili isti prostovoljci. Od prejšnjič smo isti samo jaz, Taru, Elina, Szilvia, Gabi, Alice, Lauri in Adam. Enako je z ostalimi prostovoljci, iz naše marčevske skupine sta bila na treningu še Ivana iz Slovaške in Miguel iz Španije. Z igrami smo nadaljevali tudi po večerji, po kozarcu portovca in kosu rojstnodnevne torte, ki je bila namenjena Cristiani, pa sem se odpravila spat.
Hitri zmenki so bili prva aktivnost, s katero smo začeli drugi dan. V treh minutah smo morali našemu potencialnemu "partnerju" povedati nekaj podrobnosti o naših projektih, imenu, smešnih trenutkih med opravljanjem aktivnosti... Po tej igri pa smo vsi sodelovali v igri, imenovani Masterchef. Z 2.50€ smo morali pripraviti užitno sladico za 60+ oseb, katera je morala vsebovati najmanj 4 sestavine, od katerih nobena ni smela biti predelana (čokolada je tako odpadla), morala pa je biti velika kot frnikola in postrežena v ročno narejeni embalaži. In v 50 minutah nam je z le 2.37€ in veliko ljubezni le uspelo pripraviti arašide s sladkorjem, cimetom in kokosovim oljem. Pri večerji pa smo morali vsakemu prostovoljcu, ki opravlja trening ob prihodu, dati del "sladice". In imela sem veliko srečo, saj sem tako spoznala prostovoljca Marka in z njim spregovorila par stavkov v srbščini. :)Sicer pa smo se celo popoldne ukvarjali z refleksijo našega EVSa. Predelali smo vse, od trenutka, ko smo izvedeli za projekt, do našega drugega treninga v Bragi. Da pa nismo popolnoma padli ven iz ritma, je po tej aktivnosti sledila še refleksija celotnega dneva. Naša skupina je postavila rekord, saj smo debatirali kar uro in pol!
Predzadnji dan je minil v debati o konfliktih med samim projektom in na kakšne načine bi jih lahko preprečili, popoldne pa je bilo namenjeno delavnici o Youthpassu, ki ga bomo morali izpolniti proti koncu našega EVSa. So nam pa ta dan naši kolegi iz pripravljalnega treninga vrnili uslugo od prejšnjega večera in tako je vsak izmed nas v dar dobil papirnatega metuljčka. Zadnji dan pa smo razpravljali o naših projektih do konca EVSa, opravili pa smo tudi evalvacijo vseh treh dni.
Če primerjam trening ob prihodu z zdajšnjim treningom moram priznati, da sem med prvim veliko bolj uživala kot sedaj in da sem se takrat naučila in izvedela veliko več. Na splošno pa so bili ti trije dnevi kar ok. Je bil pa drugi trening veliko manj naporen kot prvi, k čemur je verjetno pripomoglo to, da je trajal samo tri dni (prvi je trajal šest dni) in pa to, da smo imeli proste večere.
V torek pa smo prostovoljci organizirali EVStaff večer. In ker so se prejšnjič člani osebja res zelo potrudili z večerjo, smo se odločili, da jim uslugo tudi vrnemo. Večer pa je minil v dobrem vzdušju, dobri hrani in odličnemu vinu.
Teden je bil torej naporen, a hkrati zanimiv, poln novih dogodivščin z ogromno spoznavanja novih ljudi.
