Vprašanja srca
V čisto prvi objavi sem zapisala, da bom v blogu pisala o vseh stvareh, poudarek pa bo seveda na mojem življenjskem projektu - EVSu. Ker se načrta striktno držim, tako danes za spremembo moja objava ne bo namenjena Portugalski. Mislim, da je že iz naslova razvidno, o čem bo tekla beseda. Razgovorila se bom o ljubezni.
Za naslov objave sem si izbrala naslov pesmi Nine Pušlar. Omenjena pesem mi je ena izmed njenih najljubših, prvi verz pa se glasi: "Povsem razumem zadeve srca...". V tem primeru moram Nini čestitati, saj sama ljubezni, milo rečeno, ne razumem. Vem samo, da je to zelo, zelo, zelo zakomplicirana gospa, s katero nikakor ne najdem skupnega jezika.
Naj najprej razjasnim, da se za to temo nisem odločila iz čistega dolgčasa. V preteklih dneh, ko smo se EVS 2016 spoznavali med seboj, so mi večkrat postavili vprašanje, če sem samska. Čemur je sledilo podvprašanje, če se želim na Portugalskem zaljubiti. Moj odgovor je vse prisotne spravil v smeh. Dejala sem namreč, da kako naj po preteku enega leta vzdržujem razmerje na daljavo, če mi še tisto, ki sem ga imela v rodnem mestu, ni uspelo.
In če se je ta izjava mojim sotrpinom zdela blazno smešna, je zame še kako resnična in me na žalost spominja na šestmesečno stran vrženo obdobje, pa naj se to sliši še tako kruto, nesramno in hinavsko. Vztrajala sem v zvezi, ki je bila že na začetku obsojena na propad, ni vodila nikamor, doživljala pa sem jo kot boj z mlini na veter.
Kljub vsemu sem preživela in iskreno, odločitev, da to razmerje končam, je bila najboljša odločitev v mojem življenju. To ni bilo to. Karakterno sva preveč različna, imava različne poglede na svet, kot tudi na nekatere stvari, manjšo krivdo pa pripisujem tudi osemletni razliki v letih.
Mogoče mi res ni usojeno najti nekoga, ki me bo imel rad ne glede na to, kakšno službo opravljata moja starša, ali to, da pri triindvajsetih ne študiram in nimam diplome. Zgornji primer ni moja edina slaba izkušnja in lahko trdim, da kljub vsemu, kar se je v pol leta dogajalo, ni bila najhujša, sem se pa iz nje marsikaj naučila. Bila mi je največja šola v življenju, saj sem zaradi nje postala močnejša, pametnejša, hkrati pa sem zaradi nje tudi dozorela in vem, da česa podobnega v svojem življenju pod nobenim pogojem ne želim več doživeti.
Po tej izkušnji sem se presenetljivo hitro postavila na noge, česar pa ne morem trditi za izkušnjo pred tem. "Ljubezen na prvi pogled ne obstaja" trdijo stroka, znanstveniki, zdravniki, psihiatri in kaj jaz vem kdo še. Sama sem jo že doživela. Na žalost je bila ljubezen le enostranska.
Da mi je z besedami, da on ne čuti isto, čisto zlomil srce, ni potrebno posebej poudarjati. Čez leto in nekaj mesecev se je zgodba ponovila. Z istim fantom in na podoben način, kar me je še bolj sesulo in prebolevanje razmerja, ki ga nikoli ni bilo, je postalo še težje. Kolega mi je takrat svetoval, da naj zopet poskusim z zmenki, saj naj bi po njegovem z novo ljubeznijo prebolela staro. To je bil najslabši nasvet, kar sem jih kdajkoli prejela! Vsakega sem namreč primerjala z njim, a nikoli nihče ni bil dovolj dober.
Dokončno mi ga je uspelo preboleti oktobra lani, približno tri leta po tistem, ko sva se spoznala. Žal mi je edino, da se nisva uspela podrobno pogovoriti o stvareh, ki so se oziroma se niso zgodile, kajti verjamem, da če bi to storila, bi tako že prej lažje zaprla to poglavje.
Danes me ob omembi njegovega imena ali njegovi objavi statusa na Facebook ne stisne več pri srcu. Z njim se lahko normalno, brez zadrege ter neprijetnega občutka v želodcu pogovarjam in končno lahko rečem, da najin odnos temelji na tistem, kar je sam predlagal že pred leti: prijateljstvu.
O svojem ljubezenskem življenju bi res lahko napisala roman. Res je, da sem enkrat že skoraj obupala nad vsem, a sem po drugi strani nepoboljšljiv romantik in tako potihem še vedno čakam svojega princa na belem konju.
A ta bo najverjetneje namesto s konjem prijezdil na želvi ali polžu. :P
Za naslov objave sem si izbrala naslov pesmi Nine Pušlar. Omenjena pesem mi je ena izmed njenih najljubših, prvi verz pa se glasi: "Povsem razumem zadeve srca...". V tem primeru moram Nini čestitati, saj sama ljubezni, milo rečeno, ne razumem. Vem samo, da je to zelo, zelo, zelo zakomplicirana gospa, s katero nikakor ne najdem skupnega jezika.
Naj najprej razjasnim, da se za to temo nisem odločila iz čistega dolgčasa. V preteklih dneh, ko smo se EVS 2016 spoznavali med seboj, so mi večkrat postavili vprašanje, če sem samska. Čemur je sledilo podvprašanje, če se želim na Portugalskem zaljubiti. Moj odgovor je vse prisotne spravil v smeh. Dejala sem namreč, da kako naj po preteku enega leta vzdržujem razmerje na daljavo, če mi še tisto, ki sem ga imela v rodnem mestu, ni uspelo.
In če se je ta izjava mojim sotrpinom zdela blazno smešna, je zame še kako resnična in me na žalost spominja na šestmesečno stran vrženo obdobje, pa naj se to sliši še tako kruto, nesramno in hinavsko. Vztrajala sem v zvezi, ki je bila že na začetku obsojena na propad, ni vodila nikamor, doživljala pa sem jo kot boj z mlini na veter.
Kljub vsemu sem preživela in iskreno, odločitev, da to razmerje končam, je bila najboljša odločitev v mojem življenju. To ni bilo to. Karakterno sva preveč različna, imava različne poglede na svet, kot tudi na nekatere stvari, manjšo krivdo pa pripisujem tudi osemletni razliki v letih.
Mogoče mi res ni usojeno najti nekoga, ki me bo imel rad ne glede na to, kakšno službo opravljata moja starša, ali to, da pri triindvajsetih ne študiram in nimam diplome. Zgornji primer ni moja edina slaba izkušnja in lahko trdim, da kljub vsemu, kar se je v pol leta dogajalo, ni bila najhujša, sem se pa iz nje marsikaj naučila. Bila mi je največja šola v življenju, saj sem zaradi nje postala močnejša, pametnejša, hkrati pa sem zaradi nje tudi dozorela in vem, da česa podobnega v svojem življenju pod nobenim pogojem ne želim več doživeti.
Po tej izkušnji sem se presenetljivo hitro postavila na noge, česar pa ne morem trditi za izkušnjo pred tem. "Ljubezen na prvi pogled ne obstaja" trdijo stroka, znanstveniki, zdravniki, psihiatri in kaj jaz vem kdo še. Sama sem jo že doživela. Na žalost je bila ljubezen le enostranska.
Da mi je z besedami, da on ne čuti isto, čisto zlomil srce, ni potrebno posebej poudarjati. Čez leto in nekaj mesecev se je zgodba ponovila. Z istim fantom in na podoben način, kar me je še bolj sesulo in prebolevanje razmerja, ki ga nikoli ni bilo, je postalo še težje. Kolega mi je takrat svetoval, da naj zopet poskusim z zmenki, saj naj bi po njegovem z novo ljubeznijo prebolela staro. To je bil najslabši nasvet, kar sem jih kdajkoli prejela! Vsakega sem namreč primerjala z njim, a nikoli nihče ni bil dovolj dober.
Dokončno mi ga je uspelo preboleti oktobra lani, približno tri leta po tistem, ko sva se spoznala. Žal mi je edino, da se nisva uspela podrobno pogovoriti o stvareh, ki so se oziroma se niso zgodile, kajti verjamem, da če bi to storila, bi tako že prej lažje zaprla to poglavje.
Danes me ob omembi njegovega imena ali njegovi objavi statusa na Facebook ne stisne več pri srcu. Z njim se lahko normalno, brez zadrege ter neprijetnega občutka v želodcu pogovarjam in končno lahko rečem, da najin odnos temelji na tistem, kar je sam predlagal že pred leti: prijateljstvu.
O svojem ljubezenskem življenju bi res lahko napisala roman. Res je, da sem enkrat že skoraj obupala nad vsem, a sem po drugi strani nepoboljšljiv romantik in tako potihem še vedno čakam svojega princa na belem konju.
A ta bo najverjetneje namesto s konjem prijezdil na želvi ali polžu. :P
