Eno bundo, tople nogavice in par puloverjev, prosim.
Danes se enkrat za spremembo nimamo kam dati. Imamo namreč prost
dan, saj v hostlu pričakujejo skupino, ki bo sodelovala v nekem projektu
in se zato ne morejo ukvarjati samo z nami. Včeraj je padla ideja, da
bi lahko danes malce raziskali mesto. A ker zunaj dežuje, ta opcija
odpade. Sama sem se umaknila v stanovanje, saj smo se včeraj prvič
malenkost sprli in je danes še vedno čutiti malce napetosti v zraku.
Tema našega prepirčka pa je bilo perilo.
Da razložim celotno štorijo. Včeraj so nas obvestili, da nas ne bodo več dolgo ujčkali in da bo kmalu napočil čas, da tudi sami pričnemo z delom. Za začetek smo sestavili urnik, kateri trije prostovoljci bodo na kateri dan za kosilo in večerjo pripravili ter pospravili mizo in pomili posodo. Sama sem za to nalogo zadolžena ob torkih. Vse jasno do tukaj?
Potem pa se je zapletlo pri pranju perila. Nekateri so namreč dejali, da jim je metoda "prideš, ko pač prideš, dan v tednu ni pomemben" najboljša, čemur smo nasprotovale prostovoljke, ki živimo v pet minut oddaljenemu stanovanju. Zato smo se odločili, da se bomo za perilo ravnali po urniku pomivanja posode, kateremu bomo dodali en dan. Tako jaz, na primer, posodo pomivam ob torkih, perilo pa perem ob sredah. In tako naprej.
A spet so se našli posamezniki, ki so glasno protestirali, da v enem tednu ne bodo imeli toliko umazanega perila in nikakor niso mogli razumeti, da bodo na isti dan prali trije prostovoljci in bo pralni stroj tako poln. Protestniki so bili zadovoljni šele, ko smo vsi dobili vsak svojo mrežico za pranje perila, da se to v stroju ne bi zmešalo med seboj. Tako da se bom jutri prvič, odkar sem tu, spopadla s pralnim in sušilnim strojem. Mogoče bom celo sama skočila v sušilni stroj, da se malce pogrejem :P
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo zmrzljive sorte in da, čeprav sem rojena janurja, zime ne maram in sem z njo skregana. Zato sem bila še toliko bolj prepričana, da mi na Portugalskem ne bo hudega, ker je to ena "ful topla država". Yeah, right. To trdijo samo ljudje, ki so jo obiskali poleti.
Pozimi je na Portugalskem hladno. Zelo hladno. O tem, kako hladno je lahko priča dejstvo, da moja cimra Taru prihaja iz samega severa Finske, kjer je baje mrzlo kot sam satan, a je tu oblečena v debele puloverje, ovita je v šal, na rokah pa ima rokavice. Včeraj je celo rekla, da je na Finskem nikoli ni tako zeblo kot tukaj. Isto lahko trdim zase, saj tale blog pišem s toplimi rokavicami na dlaneh.
Svoja starša sem že prosila, naj mi na Portugalsko pošljeta še nekaj dodatnih puloverjev, žab, nogavic in bundo. Kajti jaz bom en dan zmrznila. Dobesedno. Naslednje leto me bodo v Slovenijo najverjetneje poslali zamrznjeno v ledeno kocko. Lahko si predstavljate, kakšne šoke sem doživljala pretekli teden, ko se je vreme spremenilo. Najprej je bilo sončno, nato pa je pričel padati dež in pihati veter. Brrrrrrrr! Nikoli v življenju še nisem spala z dvojnimi nogavicami ter dvema dekama.
Bi jo pa lahko veliko slabše odnesla, če bi živela v hiši. Tam je šele hladno. In baje, da tudi temno, saj, če sem pravilno razumela, imajo v hiši ogromno namiznih in samostoječih svetilk, katerim manjka glavni element. Žarnice. Kar je bil sprva problem tudi v kopalnici, ki jo imava s Taru v sobi. In ker je bilo potrebno nekaj storiti, sem tako zbrala pogum in zamenjala žarnico. Sama. Jaz, ki se na smrt bojim višine. In zato sem lahko upravičeno ponosna nase. :)
Samo stanovanje je super, lastna kopalnica roza barve je itak the best stvar pri vsem skupaj, le razgled je veliko slabši, kot je bil tisti iz sobe, ki sem jo imela v hostlu, saj sedaj ob pogledu skozi okno namesto hiš in reke vidim gradbišče. A to me sploh ne moti. vseeno pa me je ena stvar le zmotila.
Če na tem svetu živim še 500 let, ne bom razumela sistema ogrevanja radiatorjev v našem stanovanju. Skupno so odprti le pet ur na dan, dve uri zjutraj in tri ure zvečer. ??? Kje je tu logika? Naj dodam, da je radiator, ki je v sobi, tudi zelo majhen in tako se sama soba nikoli ne more dovolj segreti, saj je ta enostavno prevelika. Manjši problemčič pa predstavlja tudi vlaga, zato bo potrebno čimprej nekaj ukreniti tudi glede tega. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem na svojem telefonu namreč opazila kondenz, ko pa vstopim v sobo, pa vame butne vonj, ki ga nikakor nisem vajena.
Tudi vseh stopnic do stanovanja nisem vajena, čeprav sem ugotovila, da mi večkratno in vsakodnevno pešačenje od stanovanja do CJ kompleksa ne bo škodilo, saj bom s tem poskrbela tudi za redno vsakodnevno gibanje in se mi tako ne bo potrebno vpisati v fitnes. :P
Najverjetneje pa bomo naslednji teden res pričeli z delom, saj bomo ta teden obiskali vse institucije, v katerih naj bi preživeli večino našega časa. Česar se že veselim, saj bo tako čas hitreje mineval in kot bi mignil bo tu že junij, ko pridem domov na dopust, potem bo že novo leto in tako bo leto naokrog. Saj to bo zelo "kmalu". :P
Da razložim celotno štorijo. Včeraj so nas obvestili, da nas ne bodo več dolgo ujčkali in da bo kmalu napočil čas, da tudi sami pričnemo z delom. Za začetek smo sestavili urnik, kateri trije prostovoljci bodo na kateri dan za kosilo in večerjo pripravili ter pospravili mizo in pomili posodo. Sama sem za to nalogo zadolžena ob torkih. Vse jasno do tukaj?
Potem pa se je zapletlo pri pranju perila. Nekateri so namreč dejali, da jim je metoda "prideš, ko pač prideš, dan v tednu ni pomemben" najboljša, čemur smo nasprotovale prostovoljke, ki živimo v pet minut oddaljenemu stanovanju. Zato smo se odločili, da se bomo za perilo ravnali po urniku pomivanja posode, kateremu bomo dodali en dan. Tako jaz, na primer, posodo pomivam ob torkih, perilo pa perem ob sredah. In tako naprej.
A spet so se našli posamezniki, ki so glasno protestirali, da v enem tednu ne bodo imeli toliko umazanega perila in nikakor niso mogli razumeti, da bodo na isti dan prali trije prostovoljci in bo pralni stroj tako poln. Protestniki so bili zadovoljni šele, ko smo vsi dobili vsak svojo mrežico za pranje perila, da se to v stroju ne bi zmešalo med seboj. Tako da se bom jutri prvič, odkar sem tu, spopadla s pralnim in sušilnim strojem. Mogoče bom celo sama skočila v sušilni stroj, da se malce pogrejem :P
 |
| Prvi (prečudoviti) razgled |
Pozimi je na Portugalskem hladno. Zelo hladno. O tem, kako hladno je lahko priča dejstvo, da moja cimra Taru prihaja iz samega severa Finske, kjer je baje mrzlo kot sam satan, a je tu oblečena v debele puloverje, ovita je v šal, na rokah pa ima rokavice. Včeraj je celo rekla, da je na Finskem nikoli ni tako zeblo kot tukaj. Isto lahko trdim zase, saj tale blog pišem s toplimi rokavicami na dlaneh.
Svoja starša sem že prosila, naj mi na Portugalsko pošljeta še nekaj dodatnih puloverjev, žab, nogavic in bundo. Kajti jaz bom en dan zmrznila. Dobesedno. Naslednje leto me bodo v Slovenijo najverjetneje poslali zamrznjeno v ledeno kocko. Lahko si predstavljate, kakšne šoke sem doživljala pretekli teden, ko se je vreme spremenilo. Najprej je bilo sončno, nato pa je pričel padati dež in pihati veter. Brrrrrrrr! Nikoli v življenju še nisem spala z dvojnimi nogavicami ter dvema dekama.
Bi jo pa lahko veliko slabše odnesla, če bi živela v hiši. Tam je šele hladno. In baje, da tudi temno, saj, če sem pravilno razumela, imajo v hiši ogromno namiznih in samostoječih svetilk, katerim manjka glavni element. Žarnice. Kar je bil sprva problem tudi v kopalnici, ki jo imava s Taru v sobi. In ker je bilo potrebno nekaj storiti, sem tako zbrala pogum in zamenjala žarnico. Sama. Jaz, ki se na smrt bojim višine. In zato sem lahko upravičeno ponosna nase. :)
 |
| Novi "razgled" |
Če na tem svetu živim še 500 let, ne bom razumela sistema ogrevanja radiatorjev v našem stanovanju. Skupno so odprti le pet ur na dan, dve uri zjutraj in tri ure zvečer. ??? Kje je tu logika? Naj dodam, da je radiator, ki je v sobi, tudi zelo majhen in tako se sama soba nikoli ne more dovolj segreti, saj je ta enostavno prevelika. Manjši problemčič pa predstavlja tudi vlaga, zato bo potrebno čimprej nekaj ukreniti tudi glede tega. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem na svojem telefonu namreč opazila kondenz, ko pa vstopim v sobo, pa vame butne vonj, ki ga nikakor nisem vajena.
Tudi vseh stopnic do stanovanja nisem vajena, čeprav sem ugotovila, da mi večkratno in vsakodnevno pešačenje od stanovanja do CJ kompleksa ne bo škodilo, saj bom s tem poskrbela tudi za redno vsakodnevno gibanje in se mi tako ne bo potrebno vpisati v fitnes. :P
Najverjetneje pa bomo naslednji teden res pričeli z delom, saj bomo ta teden obiskali vse institucije, v katerih naj bi preživeli večino našega časa. Česar se že veselim, saj bo tako čas hitreje mineval in kot bi mignil bo tu že junij, ko pridem domov na dopust, potem bo že novo leto in tako bo leto naokrog. Saj to bo zelo "kmalu". :P
