...Olá, Portugal!
Tako, pa mi je le uspelo! Po približno 12 urah na poti sem končno prispela v Amarante. Yaaaaay! Res je, da še nikoli v življenju nisem bila toliko utrujena in neprespana, ampak že sam občutek, da se je EVS uradno pričel, je vznemirljiv.
A pojdimo lepo po vrsti. Včeraj ob devetih zvečer smo krenili proti letališču Bergamo, z vmesnimi prekinitvami pa smo prispeli tja okoli štirih zjutraj. Potem je sledil check-in in takrat se mi je skoraj strgalo, kar sem napovedala že v enem izmed prejšnjih blogov. Zgrabila me je največja panika v življenju. V glavi sem si ponavljala, da kaj mi je bilo tega treba, da bi lahko doma mirno spala, namesto da moj želodec izvaja takšne telovadne vaje, zaradi katerih bi bilo še Petkovšku in Peganu nerodno, ter da se še vedno lahko obrnem in grem nazaj domov. A ker sem trmast človek (Padretova kopija v ženski različici), nisem stisnila repa med noge in kmalu oddala prtljago.
Tako je nam trem (oziroma štirim, če zraven štejem še psičko) ostalo še nekaj časa, da se poslovimo. Poplave sicer ni bilo, a vseeno je bila za vse to prelomnica. Kaja gre prvič sama za eno leto od doma. Res je, da sem med kratkim obdobjem študija nekaj časa živela v Ljubljani in se za vikende vračala domov, a primerjati Ljubljano s Portugalsko... Ni primerjave.
Od vseh dogodkov in pomanjkanja spanca sem nenadoma postala zelo raztresena. Čez carino sem tako uletela z vsem svojim nakitom, pasom v hlačah in obutih čevljih. Ko sem se kontrolorju nato opravičila z besedami, da je danes "my first time at the airport", se je le nasmehnil in me vprašal, iz kje sem. Ob mojem odgovoru pa se mu je nasmešek razlezel do ušes in ves navdušen je pričel razlagati, da je Postojnska jama "a very beautiful cave" in da je Bled "absolutely magical". Zaradi vsega navdušenja je za nekaj trenutkov celo pozabil opravljati svoje delo. :P
Do vkrcavanja na letalo se nato ni zgodilo nič posebnega, na letalu pa sem morala že takoj rešiti manjši problemčič. Na mojem sedežu je namreč sedel nek moški, čigar govorice nisem razumela in mi ni poznana, ves razburjen mi je kazal svojo karto, na kateri je bil napisan drug sedež in trdil, da sedi na svojem sedežu. Šele po posredovanju stevardese se je končno presedel, sama pa sem z olajšanjem čakala, da letalo vzleti. Saj, zdaj je najhujše mimo, kaj se sploh lahko zgodi?
Očitno marsikaj. V trenutku, ko smo se pričeli dvigovati, mi je postalo slabo. Mislila sem, da me najverjetneje dajejo živci, a ko se je zadeva ponovila tudi pri spuščanju, sem prišla do ugotovitve, da mogoče vožnje z letalom ne prenašam najbolje. Seveda tukaj ne morem mimo mojega levega soseda, ki si je prilastil polovico mojega prostora za noge, med samim letom pa nekajkrat, brez vsakršnega sramu, pljunil na tla. In čeprav so se mi oči od utrujenosti same zapirale, nisem upala zaspati. Kaj, če bi mu na tleh zmanjkalo prostora in bi pričel pljuvati v moje kavbojke? Edina stvar, ki me ni presenetila, je bila mini turbulenca.
Zaradi naslednje zadeve pa se že cel dan režim kot poblaznela hijena. Mogoče sem samo preveč utrujena, da se mi to zdi tako smešno, ampak tile različni časovni pasovi so ful the best! Ob pol devetih, ko smo leteli že skoraj dve uri, smo morali uro prestaviti za 60 minut nazaj, tako da smo v Porto prispeli ob, ne boste verjeli, pol devetih zjutraj! :D
Po pristanku in čakanju na prtljago sem spoznala Miguela in Tomaža, ki sta prišla po mene in Italijanko Alice (ki je s seboj pripeljala svoje kolo - brez zajebancije). Vsa happy sem bila, ko sem lahko s Tomažem, ki na žalost jutri odhaja domov v Slovenijo, govorila slovensko. Miguel nas je nato odpeljal v hotel, kjer sva obe z Alice za en teden dobili začasno sobo z namenom, da se prostovoljci pobliže spoznamo. Moja cimra je pa ful super punca, Gabriella, ki prihaja iz Romunije. Seveda sem spoznala tudi tukajšnjo ekipo, EVSovce, ki odhajajo, EVSovce, s katerimi bomo skupaj eno leto in ker se dobro poznam vem, da se bom še naslednja dva tedna lovila z imeni in vse narobe naslavljala. :P
Naj še povem, da je hrana tukaj v hotelu N-O-R-O-D-O-B-R-A!!! Mislim, da pri tem enoletnem vegetarijanstvu ne bom ravno trpela in preživljala muk. :P Vseeno pa komaj čakam, da nas premestijo, če ne zaradi drugega, zaradi WiFi-ja. Če hočem v hotelu dostopati do interneta, moram ali v recepcijo, ali v kavarno, saj interneta v sobah nimamo.
Posebno omembo pa si seveda zasluži tudi tukajšnja posteljnina. Za mojo posteljo sem jo namreč dobila v lični košarici, ampak... V košarici sem dobila prevleko za blazino in pa dve navadni rjuhi. Premisliti sem morala, kako naj z dvema navadnima rjuhama posteljem jogi IN odejo. Na koncu sem mojstrsko rešila zagato in na eno stran odeje napela rjuho, na drugo pa dekno. Pravi mali Einstein, ni kaj. :P
Danes dejansko tu nimamo kaj za početi, saj vseh prostovoljcev še vedno ni (zadnja prispe ob osmih zvečer), zato imamo prost dan. Jutri pa se začne tako imenovano uvajanje. Srčno upam, da bom kmalu dobila tudi SIM kartico, saj se mi moj telefon brez nje zdi kar malenkost neuporaben. :P
Zanekrat bi bilo to to, o samem mestu, sv. Gonzalu in njegovem zanimivem pecivu ter ostalih stvareh pa v prihodnjih objavah.
Adeus! :)
 |
| Amarante. |
Tako je nam trem (oziroma štirim, če zraven štejem še psičko) ostalo še nekaj časa, da se poslovimo. Poplave sicer ni bilo, a vseeno je bila za vse to prelomnica. Kaja gre prvič sama za eno leto od doma. Res je, da sem med kratkim obdobjem študija nekaj časa živela v Ljubljani in se za vikende vračala domov, a primerjati Ljubljano s Portugalsko... Ni primerjave.
Od vseh dogodkov in pomanjkanja spanca sem nenadoma postala zelo raztresena. Čez carino sem tako uletela z vsem svojim nakitom, pasom v hlačah in obutih čevljih. Ko sem se kontrolorju nato opravičila z besedami, da je danes "my first time at the airport", se je le nasmehnil in me vprašal, iz kje sem. Ob mojem odgovoru pa se mu je nasmešek razlezel do ušes in ves navdušen je pričel razlagati, da je Postojnska jama "a very beautiful cave" in da je Bled "absolutely magical". Zaradi vsega navdušenja je za nekaj trenutkov celo pozabil opravljati svoje delo. :P
 |
| "Your exits are here, here and here." |
Očitno marsikaj. V trenutku, ko smo se pričeli dvigovati, mi je postalo slabo. Mislila sem, da me najverjetneje dajejo živci, a ko se je zadeva ponovila tudi pri spuščanju, sem prišla do ugotovitve, da mogoče vožnje z letalom ne prenašam najbolje. Seveda tukaj ne morem mimo mojega levega soseda, ki si je prilastil polovico mojega prostora za noge, med samim letom pa nekajkrat, brez vsakršnega sramu, pljunil na tla. In čeprav so se mi oči od utrujenosti same zapirale, nisem upala zaspati. Kaj, če bi mu na tleh zmanjkalo prostora in bi pričel pljuvati v moje kavbojke? Edina stvar, ki me ni presenetila, je bila mini turbulenca.
Zaradi naslednje zadeve pa se že cel dan režim kot poblaznela hijena. Mogoče sem samo preveč utrujena, da se mi to zdi tako smešno, ampak tile različni časovni pasovi so ful the best! Ob pol devetih, ko smo leteli že skoraj dve uri, smo morali uro prestaviti za 60 minut nazaj, tako da smo v Porto prispeli ob, ne boste verjeli, pol devetih zjutraj! :D
Po pristanku in čakanju na prtljago sem spoznala Miguela in Tomaža, ki sta prišla po mene in Italijanko Alice (ki je s seboj pripeljala svoje kolo - brez zajebancije). Vsa happy sem bila, ko sem lahko s Tomažem, ki na žalost jutri odhaja domov v Slovenijo, govorila slovensko. Miguel nas je nato odpeljal v hotel, kjer sva obe z Alice za en teden dobili začasno sobo z namenom, da se prostovoljci pobliže spoznamo. Moja cimra je pa ful super punca, Gabriella, ki prihaja iz Romunije. Seveda sem spoznala tudi tukajšnjo ekipo, EVSovce, ki odhajajo, EVSovce, s katerimi bomo skupaj eno leto in ker se dobro poznam vem, da se bom še naslednja dva tedna lovila z imeni in vse narobe naslavljala. :P
Naj še povem, da je hrana tukaj v hotelu N-O-R-O-D-O-B-R-A!!! Mislim, da pri tem enoletnem vegetarijanstvu ne bom ravno trpela in preživljala muk. :P Vseeno pa komaj čakam, da nas premestijo, če ne zaradi drugega, zaradi WiFi-ja. Če hočem v hotelu dostopati do interneta, moram ali v recepcijo, ali v kavarno, saj interneta v sobah nimamo.
 |
| Ta cute košarica. |
Danes dejansko tu nimamo kaj za početi, saj vseh prostovoljcev še vedno ni (zadnja prispe ob osmih zvečer), zato imamo prost dan. Jutri pa se začne tako imenovano uvajanje. Srčno upam, da bom kmalu dobila tudi SIM kartico, saj se mi moj telefon brez nje zdi kar malenkost neuporaben. :P
Zanekrat bi bilo to to, o samem mestu, sv. Gonzalu in njegovem zanimivem pecivu ter ostalih stvareh pa v prihodnjih objavah.
Adeus! :)
