Nasvidenje, Slovenija...
"To enostavno moram narediti, ker sem obstala. Saj sem kar zadovoljna s svojim lajfom, ampak vidim, da se v zadnje pol leta nisem premaknila nikamor. Ne levo, ne desno, naprej, nazaj, vstran, gor, dol, nikamor! In rada bi se končno spet premaknila naprej. Samo spomni se, kaj vse sem preživela v zadnje pol leta. Same pizdarije, ena za drugo! Potrebujem spremembo, moram v drugačno okolje. Čisto sem se izgubila, zdaj pa se moram spet najti. In tole je odlična priložnost, da to storim. Verjemi, drugo leto, ko pridem nazaj, bom čisto drug človek.".
Približno takole se je včeraj glasil moj odgovor, zakaj grem. Seveda bi morala dodati še, da bom s tem pridobila veliko novih izkušenj, ki mi bodo v življenju prišle prav. Plus nadgradila bom svoje znanje angleščine, naučila pa se bom tudi portugalščine.
Kolega me je vprašal, kaj bom, poleg
družine in prijateljev, najbolj pogrešala. Avto. In
neodvisnost, ki pride z njim. Pa razgled z našega balkona. Vsako jutro,
ko vstanem, pogledam na bližnji hrib. Pa svojo sobo, saj si jo bom tam delila, kar bo zame nova izkušnja, saj sem edinka in imam
že vse življenje svojo sobo. Ampak najbolj bom
pa pogrešala domačo kuhinjo. Mutti me je zadnji teden zelo
razvajala, saj je za kosilo pripravljala jedi, ki jih imam najraje.
Danes smo tako za slovo jedli pico. Ni bila domača, saj je bila
naročena v piceriji, ampak ker se picerija nahaja v bloku, jo štejem
pod domačo kuhinjo. :P
Danes je torej dan D. Nervoza z moje strani (še) ni prisotna, imam pa občutek, da se mi bo čisto "strgalo" na letališču. Zato že vse opozarjam, da če boste v naslednjih dneh brali o poplavah v Milanu, ne skrbite. Za to ne bo kriva mati narava, krivi bomo Fakini. :P
Od staršev se bom tako poslovila na letališču. Od kolegov, prijateljev in družinskih članov pa se dejansko poslavljam že približno deset dni. Od vseh sem dobila tudi napotke in vzpodbudne besede. Najljubša mi je izjava, da naj me ne bo strah leta z letalom. "Saj še nikoli ni nobeden ostal v zraku.". :P
Tole je moj zadnji zapis. Ko se bom naslednjič oglasila, bom že na Portugalskem. Celotno pot bom seveda skrbno dokumentirala s slikanjem (mogoče bo padel še kak selfie :P ), slike pa bom seveda vključila tudi v blog. Tako da se beremo.
Peace, ljubav, bok! :D
Približno takole se je včeraj glasil moj odgovor, zakaj grem. Seveda bi morala dodati še, da bom s tem pridobila veliko novih izkušenj, ki mi bodo v življenju prišle prav. Plus nadgradila bom svoje znanje angleščine, naučila pa se bom tudi portugalščine.
 |
| "Domača" kuhinja |
Danes je torej dan D. Nervoza z moje strani (še) ni prisotna, imam pa občutek, da se mi bo čisto "strgalo" na letališču. Zato že vse opozarjam, da če boste v naslednjih dneh brali o poplavah v Milanu, ne skrbite. Za to ne bo kriva mati narava, krivi bomo Fakini. :P
Od staršev se bom tako poslovila na letališču. Od kolegov, prijateljev in družinskih članov pa se dejansko poslavljam že približno deset dni. Od vseh sem dobila tudi napotke in vzpodbudne besede. Najljubša mi je izjava, da naj me ne bo strah leta z letalom. "Saj še nikoli ni nobeden ostal v zraku.". :P
Tole je moj zadnji zapis. Ko se bom naslednjič oglasila, bom že na Portugalskem. Celotno pot bom seveda skrbno dokumentirala s slikanjem (mogoče bo padel še kak selfie :P ), slike pa bom seveda vključila tudi v blog. Tako da se beremo.
Peace, ljubav, bok! :D
