Obiski institucij
Če morda še ne veste, kaj natančno bom eno leto počela na Portugalskem, bom sedaj na kratko ponovila. Delala bom na različnih lokacijah v različnih institucijah, kot na primer v domu za ostarele, sirotišnici, centru za ljudi s posebnimi potrebami, šoli... In ker seveda nihče od prostovoljcev ni imel pojma, kje se vse omenjene institucije nahajajo, smo ta teden imeli spoznavno ekskurzijo z večino njih.
Ker smo sirotišnico obiskali že predvčerajšnjim, smo včeraj nadaljevali s centrom za ljudi s posebnimi potrebami. Do tja bi sicer morali iti peš, a ker že cel teden močno dežuje, smo se tja odpeljali z avtobusom. Že takoj ob prihodu in ogledu zunanjosti sem opazila, da je njihov center veliko večji od našega lokalnega VDCja, kar sem navedla samo za lažjo predstavo, kajti tudi VDC je velik kompleks.
Sledila je kratka predstavitev zgodovine centra, nato pa je sledil ogled sob. Tako so nas najprej odpeljali v sobo, kjer izvajajo sprostitvene in stimulacijske terapije, nato smo videli sobo za spodbujanje motoričnih sposobnosti, v eni izmed sob smo bili navdušeni nad malimi živalmi, ki jih uporabljajo kot del terapije, ogledali pa smo si tudi sobo za fizioterapijo, bazen in pa atelje, kjer lahko prebivalci kompleksa izražajo svojo kreativnost. In iskreno moram priznati, da jim gre to zelo dobro od rok, saj bom nekaj njihovih umetnin tudi objavila.
Popoldne smo obiskali Akademijo za izobraževanje starejših občanov, ki ji v portugalščini s kratico pravijo kar USA. Namenjena je vsem starejšim občanom (nad 60 let), akademija pa jim v zameno za mesečno članarino ponuja različne ure pouka. Tam tako potekajo ure angleškega jezika, prostovoljka v odhajanju Marcella je tam poučevala italijanščino, sicer pa tam učijo tudi matematiko, zgodovino, psihologijo, imajo tudi svojo dramsko skupino, kjer se učijo igre, in pa pevski zbor, ki nam je na koncu za slovo zapel dve pesmi.
Oglede smo nadaljevali danes, ko smo dopoldne najprej obiskali dom za ostarele na vrhu hriba. Stavba, v kateri smo bili, je razdeljena na dva dela. V enem prebivajo tisti, ki lahko skrbijo sami zase, v drugem pa tisti, ki tega ne zmorejo več in potrebujejo pomoč. Ker na žalost nihče od prostovoljcev ni strokovno usposobljen, predvidevam, da bomo prebivalcem večinoma delali družbo, ko pa osvojimo še jezik, pa se bomo z njimi najverjetneje pogovarjali ali jim brali knjige. Po ogledu same stavbe pa je bil zanimiv dodatek tudi obisk muzeja, ki se nahaja par korakov stran in prikazuje zgodovino samega doma.
Popoldne pa smo se zopet podali v isti hrib kot dopoldne in obiskali osnovno šolo. Tam sta na nas že čakali prostovoljki Carmina in Ewa, ki sta nam skupaj z otroki pripravili napis, na katerem je pisalo "Bemvindo", kar v portugalščini pomeni dobrodošli. Ker pa so otroci zahtevali, da vsak prostovoljec isto besedo ponovi v svojem maternem jeziku, smo to tudi morali storiti, oni pa so vsak pozdrav tudi glasno ponovili. Preden smo odšli, pa smo vsi obiskovalci skupaj z otroki še zaplesali. Plesa in pesmi sicer ne poznam in ju tudi prej nisem poznala, sem pa v pesmi le razumela eno besedo: chocolate. :)
Za danes smo imeli planiran tudi obisk občine, a ker nam je do obiska in srečanja z enim izmed uradnikov ostalo še ogromno časa, smo obiskali še muzej, ki se nahaja čisto zraven cerkve. Ogledali smo si sicer samo en eksponat, gospoda in gospo Hudič, ki sta (po Miguelovih besedah) repliki replike. Originala naj bi že leta nazaj zgorela, zato so naredili repliko, ki se nahaja drugje, v Amarantu pa se tako nahaja kopija kopije.
Končno je napočil čas, da obiščemo še občino in se srečamo z uradnikom (se opravičujem, a pozabila sem, kakšen je njegov pravi naziv) in če sem pričakovala, da bo pred nas stopil starejši gospod skoraj pred upokojitvijo, v strogi poslovni obleki in z resnimi očali na nosu, sem se pošteno zmotila. Pred nas je namreč stopil naš vrstnik. Dobesedno, saj je star le 27 let. Oblečene je imel celo kavbojke. V eni uri nam je v angleščini in portugalščini razložil, katere aktivnosti za mlade se odvijajo v mestu in nam kratko razložil, katere športne aktivnosti se bodo v mestu odvijale od februarja pa tja do julija.
Z obiskom občine se je naš dan tudi zaključil. Jutri nas čaka celodneni izlet, saj bomo obiskali Guimarades in Porto, zato se bom o izletu razgovorila v nedeljo, ko imamo prost dan in se bomo prvič mogli sami spopasti s kuhanjem. Stay tuned. ;)
Ker smo sirotišnico obiskali že predvčerajšnjim, smo včeraj nadaljevali s centrom za ljudi s posebnimi potrebami. Do tja bi sicer morali iti peš, a ker že cel teden močno dežuje, smo se tja odpeljali z avtobusom. Že takoj ob prihodu in ogledu zunanjosti sem opazila, da je njihov center veliko večji od našega lokalnega VDCja, kar sem navedla samo za lažjo predstavo, kajti tudi VDC je velik kompleks.
 |
| Cerci - center za osebe s posebnimi potrebami |
Popoldne smo obiskali Akademijo za izobraževanje starejših občanov, ki ji v portugalščini s kratico pravijo kar USA. Namenjena je vsem starejšim občanom (nad 60 let), akademija pa jim v zameno za mesečno članarino ponuja različne ure pouka. Tam tako potekajo ure angleškega jezika, prostovoljka v odhajanju Marcella je tam poučevala italijanščino, sicer pa tam učijo tudi matematiko, zgodovino, psihologijo, imajo tudi svojo dramsko skupino, kjer se učijo igre, in pa pevski zbor, ki nam je na koncu za slovo zapel dve pesmi.Oglede smo nadaljevali danes, ko smo dopoldne najprej obiskali dom za ostarele na vrhu hriba. Stavba, v kateri smo bili, je razdeljena na dva dela. V enem prebivajo tisti, ki lahko skrbijo sami zase, v drugem pa tisti, ki tega ne zmorejo več in potrebujejo pomoč. Ker na žalost nihče od prostovoljcev ni strokovno usposobljen, predvidevam, da bomo prebivalcem večinoma delali družbo, ko pa osvojimo še jezik, pa se bomo z njimi najverjetneje pogovarjali ali jim brali knjige. Po ogledu same stavbe pa je bil zanimiv dodatek tudi obisk muzeja, ki se nahaja par korakov stran in prikazuje zgodovino samega doma.
Za danes smo imeli planiran tudi obisk občine, a ker nam je do obiska in srečanja z enim izmed uradnikov ostalo še ogromno časa, smo obiskali še muzej, ki se nahaja čisto zraven cerkve. Ogledali smo si sicer samo en eksponat, gospoda in gospo Hudič, ki sta (po Miguelovih besedah) repliki replike. Originala naj bi že leta nazaj zgorela, zato so naredili repliko, ki se nahaja drugje, v Amarantu pa se tako nahaja kopija kopije.
Končno je napočil čas, da obiščemo še občino in se srečamo z uradnikom (se opravičujem, a pozabila sem, kakšen je njegov pravi naziv) in če sem pričakovala, da bo pred nas stopil starejši gospod skoraj pred upokojitvijo, v strogi poslovni obleki in z resnimi očali na nosu, sem se pošteno zmotila. Pred nas je namreč stopil naš vrstnik. Dobesedno, saj je star le 27 let. Oblečene je imel celo kavbojke. V eni uri nam je v angleščini in portugalščini razložil, katere aktivnosti za mlade se odvijajo v mestu in nam kratko razložil, katere športne aktivnosti se bodo v mestu odvijale od februarja pa tja do julija.Z obiskom občine se je naš dan tudi zaključil. Jutri nas čaka celodneni izlet, saj bomo obiskali Guimarades in Porto, zato se bom o izletu razgovorila v nedeljo, ko imamo prost dan in se bomo prvič mogli sami spopasti s kuhanjem. Stay tuned. ;)
