Ja, vse to imajo na Portugalskem! Dejansko se sedaj resnično počutim kot doma :P Iskreno moram povedati, da je za mano eden najnapornejših tednov v mojem življenju. Sem pa že opazila prve spremembe. Predvsem to, da se še nikoli prej v življenju nisem tako zdravo prehranjevala kot se v tem tednu. Za zajtrk paradižnik, kuhano jajce, sir in kruh, za kosilo same vegetarijanske jedi, isto za večerjo...
 |
| Rdeči nosek |
Današnji dan smatram kot še en vzpon. Kajti to je dejansko tudi bil. Že včeraj smo dobili informacijo, da bomo sodelovali na otroškem karnevalu (podoben pustu), zato smo dobili vsak svoj rdeč nosek in navodila, da naj oblečemo čim bolj nora oblačila. Kar mi je predstavljalo problem, saj imam s seboj samo "normalna" oblačila. :P Kljub temu smo bili s strani otrok dobro sprejeti, vem pa, da še dolgo ne želim videti nobenega konfeta ali česarkoli podobnega, saj so mi jih posamezniki (dobesedno) vsuvali na glavo.
Drugi vzpon dneva bi lahko poimenovali "punce smo v prevladi", saj je Finec Lauri, ki je edini vedel, kako se pride do trgovine, tja odpeljal tri dekleta: mene, Grkinjo Kiki in Finko Taru. Ko smo prišli v trgovino, pa se mi je skoraj strgalo, ko sem na polici s sladkarijami videla svoji najljubši čokoladi: Milko
Noisette in pa Kinder čokolado. Če pa bi videla še čokolino, bi pričela skakati do stropa. :P Nakup je torej hitro minil, le to mi še vedno ni jasno, zakaj je Lauri medtem, ko smo punce debatirale, kateri gel za turširanje je boljši, zavijal z očmi. Ženske, pač. :P
Tretji vzpon pa je bil najtežji. Danes so tako
prostovoljci 2015 odpeljali nas, prostovoljce 2016, peljali na ogled po mestu. Ok, super, bomo vsaj malo pobliže spoznali mesto, v katerem bomo preživeli leto dni. A nihče me ni pripravil na to, kar je sledilo. To, da je CJ (Casa da Juventude) ogromen kompleks, sem že omenila, a
nihče mi ni povedal, da je samo mesto en ogromen hrib!
Že ko smo šli v prvi klanec, sem dobila občutek, da moja fancy obutev ni
bila ravno posrečena izbira. In imela seveda prav. Po uri in pol hoje
(večinoma v hrib) po večinoma tlakovanih cestah in pločnikih, smo končno
prispeli nazaj v CJ in ko sem se nekako odvlekla do svoje sobe, sem kar
padla na posteljo. Vseeno pa zgornji razgled (in Lidl trgovina :D )
odtehta boleče nog in žulje, saj je samo mesto res prečudovito.
 |
| Volunteers 2016 |
Po tistem, ko smo prišli nazaj, so do nas stopili trije prostovoljci 2015 in se nam zahvalili za včerajšnjo večerno predstavo. Dobili smo namreč nalogo, da moramo pripraviti prezentacijo ekipe (torej nas, prostovoljcev 2016), zato smo sestavili kratek program, Romun Zsolt je vsakega od nas poslikal in naredil "reklamni plakat" za muzejsko razstavo, Latvijka Elina je program povezovala, ostali pa smo se v bližnjem parku pripravili, da vsak od nas odigra vlogo in ostalim predstavi, kdo smo bili, preden smo prišli v Amarante.
 |
| True story |
Lahko rečem, da je bila predstava uspešna. Na koncu smo vsi prisegli, da bomo spoštovali naše predhodnike in se čim bolj potrudili, da jih ne razočaramo. Ter da se bomo, če bo to potrebno, kdaj pa kdaj tudi osramotili. Zanimiv dodatek k predstavi pa so bile tudi kartice opisov iz našega življenja, ki smo si jih izbrali sami. In ker smo prisegli, da se bomo tudi osramotili, sem na svojega napisala "fun fact" o živi kokoški, ki sem jo zadela kot nagrado v nekem tekmovanju, ko sem bila stara osem let. Na koncu pa je vsak prostovoljec 2015 dobil še simbolično darilo: balone z napisom "hvala" v jezikih držav, iz katere prihajamo novi prostovoljci. Italijanka Marcella je, ko sem ji izročila njenega, pričela celo jokati.
Verjamem, da je vsem, ki odhajajo, težko. In verjamem, da bomo tudi mi naslednje leto pred slovesom imeli cmok v grlu. A do tja nas čaka še nekaj obveznosti. Danes smo, na primer, povabljeni v restavracijo na večerjo, saj bomo tako proslavili naš prihod, jutri pa nas čaka zelo zanimiva naloga. A več o njej v naslednjem zapisu. ;)
