Panika in posebnost
Priznam, včeraj me je prvič, odkar vem, da odhajam, zgrabila panika. Začela sem se spraševati, ali je meni tega res treba, v nekem momentu pa sem celo želela vse skupaj odpovedati in ostati doma. Vse skupaj je trajalo približno deset minut, nato pa sem se pomirila. In iskreno, glede na to, da so bili zadnji meseci zame še posebej stresni, me kratkoročna panika ni ravno presenetila. Bolj me je presenetilo to, da me ni zgrabila že prej. :P
Šalo na stran, res je, da so v zadnjih mesecih za menoj težke preizkušnje. Ene so name vplivale bolj, druge manj. Ene so k sreči že zaključene, druge žal še vedno trajajo. In ravno zaradi zadeve, ki se vleče že od oktobra in se kar ne konča, sem decembra zelo dolgo oklevala glede EVS projekta. Na žalost na to situacijo nimam vpliva, čeprav bi si to še tako želela in vem, da bo na žalost sčasoma slabše, in ne boljše.
Ni mi vseeno, daleč od tega. Dvomila sem o svoji odločitvi in tem, ali je ta sploh pravilna. Kaj, če se vmes zgodi tisto najhujše, mene pa ne bo doma in tudi ne bom mogla priti domov? K "pameti" sta me s pogovorom spravila starša, ki sta med drugim dejala, da s sedenjem doma in čakanjem ne bo nič bolje ter da na nič ne morem vplivati. In seveda imata, kot vedno, prav. A vseeno, ob slabših dnevih se sprašujem, zakaj se to dogaja ravno naši družini. Zakaj se je s človekom, ki ga imam najrajši na svetu, je vse življenje pomagal drugim in nikomur nikoli želel nič slabega, življenje tako kruto poigralo? Saj vem, da odgovorov ne bom dobila, ampak sprašujem se pa vseeno.
Proti bolezni ne moremo nič. To mi je v zadnjih mesecih postalo kristalno jasno. Lahko se le prilagodimo novim okoliščinam, ki vsekakor niso lahke. Kajti eno je, če zboli starejši človek, povsem nekaj drugega pa je, če zboli otrok. Zato toliko bolj občudujem vse družine, ki imajo v svojem domu otroka s posebnimi potrebami. Ena izmed takšnih živi v nadstropju pod nami.
Z njimi sicer nimam vsakodnevnih stikov, saj jih občasmo srečam samo na hodniku ali pred blokom, a vem, da so prijetna družina z dvema hčerkama. Ena izmed njiju je otrok s posebnimi potrebami. In glede na to, da bom na Portugalskem veliko časa preživela z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, sem se vsakič, ko sem jih srečala, spraševala, ali se bom kot nekdo, ki nima nobenih izkušenj s tega področja, sploh znašla v njihovi bližini. Danes sem ravno zaradi njih dobila še dodatno motivacijo, da mi bo uspelo.
Na moje veliko presenečenje me je namreč obiskala mamica prej omenjene deklice, ki je bila zelo vesela, da "ji še nisem ušla". Prinesla mi je darilo ob odhodu (blok za zapisovanje norih idej, čokolado in čestitko) in mi zaželela veliko sreče pri projektu, potem pa me skoraj spravila v jok. Dejala je namreč, da sem zaradi tega, ker bom delala z ljudmi s posebnimi potrebami, poseben človek in da je bila zelo presenečena, ko je izvedela, da bom toliko časa opravljala takšno delo.
Njene besede mi veliko pomenijo, sam dogodek pa mi je dal tudi dokončno potrditev, da delam dobro stvar in da je bila moja odločitev pravilna. Svet se, konec koncev, še vedno vrti naprej. In naša življenja z njim.
Šalo na stran, res je, da so v zadnjih mesecih za menoj težke preizkušnje. Ene so name vplivale bolj, druge manj. Ene so k sreči že zaključene, druge žal še vedno trajajo. In ravno zaradi zadeve, ki se vleče že od oktobra in se kar ne konča, sem decembra zelo dolgo oklevala glede EVS projekta. Na žalost na to situacijo nimam vpliva, čeprav bi si to še tako želela in vem, da bo na žalost sčasoma slabše, in ne boljše.
Ni mi vseeno, daleč od tega. Dvomila sem o svoji odločitvi in tem, ali je ta sploh pravilna. Kaj, če se vmes zgodi tisto najhujše, mene pa ne bo doma in tudi ne bom mogla priti domov? K "pameti" sta me s pogovorom spravila starša, ki sta med drugim dejala, da s sedenjem doma in čakanjem ne bo nič bolje ter da na nič ne morem vplivati. In seveda imata, kot vedno, prav. A vseeno, ob slabših dnevih se sprašujem, zakaj se to dogaja ravno naši družini. Zakaj se je s človekom, ki ga imam najrajši na svetu, je vse življenje pomagal drugim in nikomur nikoli želel nič slabega, življenje tako kruto poigralo? Saj vem, da odgovorov ne bom dobila, ampak sprašujem se pa vseeno.
Proti bolezni ne moremo nič. To mi je v zadnjih mesecih postalo kristalno jasno. Lahko se le prilagodimo novim okoliščinam, ki vsekakor niso lahke. Kajti eno je, če zboli starejši človek, povsem nekaj drugega pa je, če zboli otrok. Zato toliko bolj občudujem vse družine, ki imajo v svojem domu otroka s posebnimi potrebami. Ena izmed takšnih živi v nadstropju pod nami.
Z njimi sicer nimam vsakodnevnih stikov, saj jih občasmo srečam samo na hodniku ali pred blokom, a vem, da so prijetna družina z dvema hčerkama. Ena izmed njiju je otrok s posebnimi potrebami. In glede na to, da bom na Portugalskem veliko časa preživela z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, sem se vsakič, ko sem jih srečala, spraševala, ali se bom kot nekdo, ki nima nobenih izkušenj s tega področja, sploh znašla v njihovi bližini. Danes sem ravno zaradi njih dobila še dodatno motivacijo, da mi bo uspelo.
 |
| Čestitka :) |
Njene besede mi veliko pomenijo, sam dogodek pa mi je dal tudi dokončno potrditev, da delam dobro stvar in da je bila moja odločitev pravilna. Svet se, konec koncev, še vedno vrti naprej. In naša življenja z njim.
