"Mami, ati, na Portugalsko grem!"
Približno takole sem nekje v sredini decembra doma oznanila novico, da verjetno za eno leto odhajam v Portugalsko mesto Amarante. Mislim, da mi starša na začetku nista verjela, da bom zadevo dejansko izpeljala, a trma trmasta, kakršna sem, sem se zadeve lotila zelo resno in ji v zadnjem mesecu posvetila večino svojega časa. Navsezadnje gre za velik projekt, trenutno največji v mojem življenju.
Ampak zakaj sem se sploh odločila podati v neznano?
Res je, da sem se na začetku, ko sem razmišljala o projektu, zaradi različnih razlogov bolj nagibala k temu, da ostanem doma. Potem pa sem po pogovoru s kolegoma iz lokalnega mladinskega centra le dobila več informacij o EVS projektu. Kolega je takrat dejal, da je to "once in a lifetime" izkušnja in da se mi ravno zato ne splača iti le za tri mesece. "Go big or go home", ne? :D
Ko sem tistega popoldneva doma razmišljala in tehtala razloge za in proti, pa sem se vseeno odločila, da se prijavim. Izgubiti tako nimam kaj, pridobim pa lahko marsikaj. Potem je vse potekalo v, tako imenovani, "strogi tajnosti". Za to so namreč poleg mene vedeli samo mentorica v mladinskem centru ter moja starša. Kljub vsemu sem bila, preden sem bila izbrana s strani Portugalcev, zelo nervozna. Za mesto EVS prostovoljca sva se namreč potegovala dva kandidata in čeprav sem napisala zelo dobro motivacijsko pismo, sem vseeno imela 50% možnosti, da me izberejo oziroma zavrnejo. Tako sem bila seveda več kot presenečena, ko sem le dva dni pred koncem leta 2015 dobila mail, v katerem je pisalo, da želijo Portugalci z menoj opraviti Skype razgovor. Nervoza je bila seveda zelo velika in v nekem trenutku sem celo dobila blokado izražanja v angleškem jeziku. In potem tisti šok tik pred koncem razgovora, da sem jim všeč in da želijo, da bi postala njihova prostovoljka. Občutkov ob novici, da sem izbrana, se ne da opisati z besedami. Bi pa od veselja v strop skoraj naredila par lukenj. :D
Okolica je mojo odločitev sprejela različno. Eni so bili navdušeni in so mi svetovali, da naj čim bolj uživam in med mojim bivanjem na Portugalskem naredim še kakšno "neumnost". Spet drugi so bili bolj zaskrbljeni, v smislu, kaj bom tam sploh počela in ali bom tam sploh kaj jedla (brez skrbi, bom ;) ). Večkrat mi je marsikdo zastavil tudi vprašanje, če sem normalna, da kar takole grem in me eno leto ne bo v Sloveniji. Ja, sem popolnoma normalna (čeprav bi marsikateri "duh" iz moje preteklosti na tem mestu trdil obratno). Temu je sledilo vprašanje, ali se lahko v primeru, da mi ne bo všeč, ne bom zdržala, pride do kakšne nepredvidljive situacije,... lahko kadarkoli vrnem domov. Lahko se vrnem in prekinem EVS, a ravno zaradi tega, ker je to izkušnja, ki jo lahko izkoristiš le enkrat v življenju, tega najverjetneje ne bom storila.
Do mojega odhoda je torej le še nekaj dni in šele sedaj, ko je pogodba podpisana, zavarovanje urejeno in moja soba v totalnem kaosu pred pakiranjem, dejansko dojemam, da gre zares in da me celo leto ne bo doma. Priznam, da me je malo strah, saj bom prvič potovala z letalom in prvič bila toliko časa ločena od svoje družine. A vseeno se te izkušnje zelo veselim in komaj čakam, da spoznam še preostale prostovoljce. Stavim, da se bomo imeli fajn. :)
Ampak zakaj sem se sploh odločila podati v neznano?
Res je, da sem se na začetku, ko sem razmišljala o projektu, zaradi različnih razlogov bolj nagibala k temu, da ostanem doma. Potem pa sem po pogovoru s kolegoma iz lokalnega mladinskega centra le dobila več informacij o EVS projektu. Kolega je takrat dejal, da je to "once in a lifetime" izkušnja in da se mi ravno zato ne splača iti le za tri mesece. "Go big or go home", ne? :D
Ko sem tistega popoldneva doma razmišljala in tehtala razloge za in proti, pa sem se vseeno odločila, da se prijavim. Izgubiti tako nimam kaj, pridobim pa lahko marsikaj. Potem je vse potekalo v, tako imenovani, "strogi tajnosti". Za to so namreč poleg mene vedeli samo mentorica v mladinskem centru ter moja starša. Kljub vsemu sem bila, preden sem bila izbrana s strani Portugalcev, zelo nervozna. Za mesto EVS prostovoljca sva se namreč potegovala dva kandidata in čeprav sem napisala zelo dobro motivacijsko pismo, sem vseeno imela 50% možnosti, da me izberejo oziroma zavrnejo. Tako sem bila seveda več kot presenečena, ko sem le dva dni pred koncem leta 2015 dobila mail, v katerem je pisalo, da želijo Portugalci z menoj opraviti Skype razgovor. Nervoza je bila seveda zelo velika in v nekem trenutku sem celo dobila blokado izražanja v angleškem jeziku. In potem tisti šok tik pred koncem razgovora, da sem jim všeč in da želijo, da bi postala njihova prostovoljka. Občutkov ob novici, da sem izbrana, se ne da opisati z besedami. Bi pa od veselja v strop skoraj naredila par lukenj. :D
Okolica je mojo odločitev sprejela različno. Eni so bili navdušeni in so mi svetovali, da naj čim bolj uživam in med mojim bivanjem na Portugalskem naredim še kakšno "neumnost". Spet drugi so bili bolj zaskrbljeni, v smislu, kaj bom tam sploh počela in ali bom tam sploh kaj jedla (brez skrbi, bom ;) ). Večkrat mi je marsikdo zastavil tudi vprašanje, če sem normalna, da kar takole grem in me eno leto ne bo v Sloveniji. Ja, sem popolnoma normalna (čeprav bi marsikateri "duh" iz moje preteklosti na tem mestu trdil obratno). Temu je sledilo vprašanje, ali se lahko v primeru, da mi ne bo všeč, ne bom zdržala, pride do kakšne nepredvidljive situacije,... lahko kadarkoli vrnem domov. Lahko se vrnem in prekinem EVS, a ravno zaradi tega, ker je to izkušnja, ki jo lahko izkoristiš le enkrat v življenju, tega najverjetneje ne bom storila.
Do mojega odhoda je torej le še nekaj dni in šele sedaj, ko je pogodba podpisana, zavarovanje urejeno in moja soba v totalnem kaosu pred pakiranjem, dejansko dojemam, da gre zares in da me celo leto ne bo doma. Priznam, da me je malo strah, saj bom prvič potovala z letalom in prvič bila toliko časa ločena od svoje družine. A vseeno se te izkušnje zelo veselim in komaj čakam, da spoznam še preostale prostovoljce. Stavim, da se bomo imeli fajn. :)
