Št. 251 - Pozdrav iz krvavih Revirjev - dan potem
Saj sploh ne vem, kje naj začnem. Mogoče kar na začetku. Ko tole pišem, je ura dve zjutraj. Sedim na postelji v pižami, pripravljena na spanje. Ampak adrenalin še vedno ni popustil in verjetno še nekaj časa ne bo.
Poleg tega je pa najboljše napisati blog, ko sem še vedno pod vtisom celotnega večera.
Premiera je uspela! Ampak mene je zelo skrbelo. Res me je skrbelo, da bo na premiero prišlo malo ljudi. Vem, da smo imeli dobro promocijo in vse, ampak v glavi mi je tisti nadležen glasek v ozadju ves čas najedal in ponavljal, da možnost prazne dvorane vseeno obstaja. Pa sem se k sreči zelo, zelo zmotila. Dvorana je bila nabito polna. Kasneje sem izvedela, da je nekaj ljudi ostalo celo brez kart! Noro, res.
Če grem na sam film, tega sem enkrat v nepopolnoma zmontirani različici že videla. A končna verzija je vrhunska in se z nedodelano sploh ne more primerjati. Sicer so se med predvajanjem opazile majhne pomanjkljivosti, ampak smeh obiskovalcev v dvorani je odtehtal vsak "o šit, tega ne bi smelo biti v filmu", katere smo sami pri sebi nekajkrat izrekli člani društva.
In smeha je bilo veliko. Na prvi projekciji nedokončane verzije smo bili člani društva zaskrbljeni, da film ne bo smešen, saj smo se ob gledanju nasmejali manjkrat, kot smo pričakovali. Mogoče je bilo v veliki meri za to krivo tudi dejstvo, da smo zaradi vseh snemanj že vedeli, kakšna je zgodba in kako vse poteka. Osebno so me najbolj skrbele moje scene, še posebej tista romantična scena z glavnim igralcem. Ampak je na koncu res vse izpadlo res dobro.
Zame je to, da je bila kino dvorana Delavskega doma Trbovlje polna, velik uspeh. Ker vem, kako naporno je bilo snemanje, tako za nas igralce, še najbolj pa za režiserja. Trajalo je eno leto, da se je ideja o filmu tudi uresničila na platnu in potrebno je bilo ogromno dogovarjanja, usklajevanja in nekih malenkosti, da je film sploh nastal. Včasih je bilo snemanje tudi boleče, mogoče še najbolj v mojem primeru. Vse scene, v katerih nastopam, smo snemali še pred mojo operacijo hrbtenice in takrat sem res trpela hude bolečine ter bila na močnih protibolečinskih tabletah (ki niso prav veliko pomagale). Ampak, kot sem že prej rekla, odziv publike v dvorani in čestitke na after partyju na koncu odtehtata vse takšne in drugačne muke. Mislim, da bi se predsednik društva zelo strinjal s to izjavo.
Ob tej priložnosti bi se najprej rada zahvalila glavnemu "krivcu" za film, predsedniku društva in režiserju filma, Maticu. Eno leto nazaj mi je s telefonskim klicem in stavkom "ej, eno vlogo imam zate" dal priložnost, da sem nastopila v vlogi kmečke dekline in streljala s puško (brez skrbi, naboj v njej ni bil pravi) in je nasploh z izbiro vseh igralcev zadel v terno. Seveda so pri nastajanju sodelovali tudi ostali člani društva, tako da si tudi oni zaslužijo pohvalo.
Velik objem si zaslužita tudi moja filmska brata, Uroš in David O., ker brez njiju scene s puškami ne bi izpadle tako, kot so. Glavna igralca Kristjan in David L., najboljši duo na filmskem platnu, sta pa itak samo jedro filma in sta svojo nalogo opravila z odliko.
Hvala Delavskemu domu Trbovlje za nudenje prostora za predvajanje in tudi, da so nam na druge načine pomagali pri samem ustvarjanju filma. Zahvala gre tudi Kulturnemu društvu Svoboda Trbovlje, saj so nam s svojimi igralci res priskočili na pomoč, ko je bilo to potrebno. Ne smem pozabiti tudi na vse tiste, ki so/ste na kakršenkoli način pomagali ustvariti ta film. Preveč vas je, da bi vse poimensko naštevala, a saj sami veste, kdo ste.
In nenazadnje se moram zahvaliti še vsem, ki ste si v petek zvečer vzeli čas, prišli na premiero in na ta način podprli lokalne ustvarjalce ter iz dvorane odšli zadovoljni. Hvala vam iz srca, vsem nam to res ogromno pomeni.
Zaenkrat je to to. Upam, da se kmalu spet vidimo na kakšni novi premieri ali ponovitvi filma Pozdrav iz krvavih Revirjev.
Poleg tega je pa najboljše napisati blog, ko sem še vedno pod vtisom celotnega večera.
Premiera je uspela! Ampak mene je zelo skrbelo. Res me je skrbelo, da bo na premiero prišlo malo ljudi. Vem, da smo imeli dobro promocijo in vse, ampak v glavi mi je tisti nadležen glasek v ozadju ves čas najedal in ponavljal, da možnost prazne dvorane vseeno obstaja. Pa sem se k sreči zelo, zelo zmotila. Dvorana je bila nabito polna. Kasneje sem izvedela, da je nekaj ljudi ostalo celo brez kart! Noro, res.
 |
| Foto: FB stran ETV |
Če grem na sam film, tega sem enkrat v nepopolnoma zmontirani različici že videla. A končna verzija je vrhunska in se z nedodelano sploh ne more primerjati. Sicer so se med predvajanjem opazile majhne pomanjkljivosti, ampak smeh obiskovalcev v dvorani je odtehtal vsak "o šit, tega ne bi smelo biti v filmu", katere smo sami pri sebi nekajkrat izrekli člani društva.
In smeha je bilo veliko. Na prvi projekciji nedokončane verzije smo bili člani društva zaskrbljeni, da film ne bo smešen, saj smo se ob gledanju nasmejali manjkrat, kot smo pričakovali. Mogoče je bilo v veliki meri za to krivo tudi dejstvo, da smo zaradi vseh snemanj že vedeli, kakšna je zgodba in kako vse poteka. Osebno so me najbolj skrbele moje scene, še posebej tista romantična scena z glavnim igralcem. Ampak je na koncu res vse izpadlo res dobro.
Zame je to, da je bila kino dvorana Delavskega doma Trbovlje polna, velik uspeh. Ker vem, kako naporno je bilo snemanje, tako za nas igralce, še najbolj pa za režiserja. Trajalo je eno leto, da se je ideja o filmu tudi uresničila na platnu in potrebno je bilo ogromno dogovarjanja, usklajevanja in nekih malenkosti, da je film sploh nastal. Včasih je bilo snemanje tudi boleče, mogoče še najbolj v mojem primeru. Vse scene, v katerih nastopam, smo snemali še pred mojo operacijo hrbtenice in takrat sem res trpela hude bolečine ter bila na močnih protibolečinskih tabletah (ki niso prav veliko pomagale). Ampak, kot sem že prej rekla, odziv publike v dvorani in čestitke na after partyju na koncu odtehtata vse takšne in drugačne muke. Mislim, da bi se predsednik društva zelo strinjal s to izjavo.
Ob tej priložnosti bi se najprej rada zahvalila glavnemu "krivcu" za film, predsedniku društva in režiserju filma, Maticu. Eno leto nazaj mi je s telefonskim klicem in stavkom "ej, eno vlogo imam zate" dal priložnost, da sem nastopila v vlogi kmečke dekline in streljala s puško (brez skrbi, naboj v njej ni bil pravi) in je nasploh z izbiro vseh igralcev zadel v terno. Seveda so pri nastajanju sodelovali tudi ostali člani društva, tako da si tudi oni zaslužijo pohvalo.
Velik objem si zaslužita tudi moja filmska brata, Uroš in David O., ker brez njiju scene s puškami ne bi izpadle tako, kot so. Glavna igralca Kristjan in David L., najboljši duo na filmskem platnu, sta pa itak samo jedro filma in sta svojo nalogo opravila z odliko.
Hvala Delavskemu domu Trbovlje za nudenje prostora za predvajanje in tudi, da so nam na druge načine pomagali pri samem ustvarjanju filma. Zahvala gre tudi Kulturnemu društvu Svoboda Trbovlje, saj so nam s svojimi igralci res priskočili na pomoč, ko je bilo to potrebno. Ne smem pozabiti tudi na vse tiste, ki so/ste na kakršenkoli način pomagali ustvariti ta film. Preveč vas je, da bi vse poimensko naštevala, a saj sami veste, kdo ste.
In nenazadnje se moram zahvaliti še vsem, ki ste si v petek zvečer vzeli čas, prišli na premiero in na ta način podprli lokalne ustvarjalce ter iz dvorane odšli zadovoljni. Hvala vam iz srca, vsem nam to res ogromno pomeni.
Zaenkrat je to to. Upam, da se kmalu spet vidimo na kakšni novi premieri ali ponovitvi filma Pozdrav iz krvavih Revirjev.
