Št. 99 - Septembrski večerni pogovori na balkonu
Ljudje se marsikdaj sploh ne zavedajo, da lahko le ena beseda, gesta ali pogovor posamezniku zelo spremeni večer. Pri meni je tisti, ki je zaslužen za to, moj poljski kolega.
Leto 2016, Amarante Portugalska. Bil je septembrski večer, zunaj je bilo še vedno relativno toplo. Ostali prostovoljci so se odločili, da bodo v našem stanovanju imeli zabavo. Naj poudarim, da so zabave v našem stanovanju bile res redkost, saj s Taru nad njihovo glasnostjo nisva bili navdušeni, ker so bile stene v primerjavi s hišo mnogo tanjše. A enkrat za spremembo sem v druženju uživala tudi sama. Sedela sem na balkonu, pila vino iz svoje skodelice (ja, prav ste prebrali, skodelice), ko se je zraven mene usedel Adam.
Adam je bil kul. Še vedno je kul. Vsakič ko sem ga videla, sem dobila občutek, da je v tistih mojih temnih in težkih dneh posijalo sonce. Ker on preprosto tak je, en velik sonček. Razumela sva se že od samega začetka in bil je moja najljubša oseba v Amarantu, takoj za Taru. Še vedno je.
Pričela sva se pogovarjati in vprašal me je, kako se držim. Nekaj mesecev pred tem je bil eden izmed prvih, ki mi je ponudil roko in ramo za jokanje. In enkrat za spremembo mu nisem lagala in si nadela fake nasmeška, tako kot sem to počela že vse od julijske vrnitve.
"Nisem dobro, vsa ta stvar me preganja, občutek imam, kot da se utapljam, pa še vse me je dohitelo.". Ob tem je postal začuden.
Tako sem mu zaupala, kaj me je pripeljalo na Portugalsko. Pravi razlog, da sem se odločila za EVS. S tem, ko sem se mu odprla, sem presenetila samo sebe. Še bolj pa me je presenetilo, ko se je tudi on odprl meni. Takrat sem izvedela, da tudi on beži zaradi istega razloga kot jaz. Na njegovem mestu in v njegovi situaciji bi storila isto. In glede na slišano še danes ne morem verjeti, kakšni grozni ljudje živijo na tem svetu.
Vsakič, ko je komu uspelo vsaj malo podreti ta moj zid, sem ga še večjega zgradila nazaj. Takrat ga nisem. Ker sem začutila, da je svoj zid pred menoj podrl tudi Adam. Dolgo sva sedela na tistem balkonu in pogovor z njim mi je zelo pomagal in dal vedeti, da nisem edina. Da imam tako blizu nekoga, ki ve, kako je. Seveda sem imela ob sebi Taru, a ona te izkušnje ni imela, je k sreči še vedno nima in zato ni vedela, kakšne borbe sem bíla sama s sabo. Velike, pravzaprav ogromne.
A njegovega odgovora na vprašanje, kaj naj storim, če nikoli ne bom prebolela, ne bom pozabila nikoli.
"Ne verjamem, da boš za vedno zaljubljena vanj. Mislim, da tudi zdaj nisi, da ti je le všeč ideja o tem, kaj bi lahko bilo. In počasi boš šla tudi čez to. Če pa se motim, pa vem da se ne, potem pa naj me udari strela.".
In imel je prav.
Ko se sedaj ozrem nazaj vidim, da sem delala iz muhe slona. Da bi, če bi zadevo že takoj spustila iz rok leta nazaj (kaj sem pa vedela, stara se bila komaj dvajset let), takrat ne bila najbolj osamljen človek na svetu. In to v državi, kjer se nikoli nisem počutila dobrodošlo. Tisti pogovor mi je malenkost spremenil pogled.
Vsega tistega, kar se je tako dobrega kot tudi slabega zgodilo v enem letu, nikoli ne bi doživela. Ja, tisto leto ni bilo takšno, kot sem pričakovala, bilo pa je vsekakor poučno. In tisti pogovor takrat mi je dal misliti. Hvalabogu me je še pravi čas srečala pamet. Ideja je bila res lepa, a vem, da potencialna realizacija ne bi bila.
Zakaj sploh ponovno pogrevam stare stvari? Ker mi je Adam s tistim pogovorom na nek način pomagal. In ker s tem dajem nasvet vsem, ki se oklepate toksičnih stvari. Razmerij, oseb, materialnih dobrin... Izpustite jih.
Težko je, vem. A verjemite, ko boste naredili to, se boste počutili mnogo bolje. Preizkušeno na lastni koži in povedano iz prve roke.
Leto 2016, Amarante Portugalska. Bil je septembrski večer, zunaj je bilo še vedno relativno toplo. Ostali prostovoljci so se odločili, da bodo v našem stanovanju imeli zabavo. Naj poudarim, da so zabave v našem stanovanju bile res redkost, saj s Taru nad njihovo glasnostjo nisva bili navdušeni, ker so bile stene v primerjavi s hišo mnogo tanjše. A enkrat za spremembo sem v druženju uživala tudi sama. Sedela sem na balkonu, pila vino iz svoje skodelice (ja, prav ste prebrali, skodelice), ko se je zraven mene usedel Adam.
Adam je bil kul. Še vedno je kul. Vsakič ko sem ga videla, sem dobila občutek, da je v tistih mojih temnih in težkih dneh posijalo sonce. Ker on preprosto tak je, en velik sonček. Razumela sva se že od samega začetka in bil je moja najljubša oseba v Amarantu, takoj za Taru. Še vedno je.
Pričela sva se pogovarjati in vprašal me je, kako se držim. Nekaj mesecev pred tem je bil eden izmed prvih, ki mi je ponudil roko in ramo za jokanje. In enkrat za spremembo mu nisem lagala in si nadela fake nasmeška, tako kot sem to počela že vse od julijske vrnitve.
"Nisem dobro, vsa ta stvar me preganja, občutek imam, kot da se utapljam, pa še vse me je dohitelo.". Ob tem je postal začuden.
Tako sem mu zaupala, kaj me je pripeljalo na Portugalsko. Pravi razlog, da sem se odločila za EVS. S tem, ko sem se mu odprla, sem presenetila samo sebe. Še bolj pa me je presenetilo, ko se je tudi on odprl meni. Takrat sem izvedela, da tudi on beži zaradi istega razloga kot jaz. Na njegovem mestu in v njegovi situaciji bi storila isto. In glede na slišano še danes ne morem verjeti, kakšni grozni ljudje živijo na tem svetu.
Vsakič, ko je komu uspelo vsaj malo podreti ta moj zid, sem ga še večjega zgradila nazaj. Takrat ga nisem. Ker sem začutila, da je svoj zid pred menoj podrl tudi Adam. Dolgo sva sedela na tistem balkonu in pogovor z njim mi je zelo pomagal in dal vedeti, da nisem edina. Da imam tako blizu nekoga, ki ve, kako je. Seveda sem imela ob sebi Taru, a ona te izkušnje ni imela, je k sreči še vedno nima in zato ni vedela, kakšne borbe sem bíla sama s sabo. Velike, pravzaprav ogromne.
A njegovega odgovora na vprašanje, kaj naj storim, če nikoli ne bom prebolela, ne bom pozabila nikoli.
"Ne verjamem, da boš za vedno zaljubljena vanj. Mislim, da tudi zdaj nisi, da ti je le všeč ideja o tem, kaj bi lahko bilo. In počasi boš šla tudi čez to. Če pa se motim, pa vem da se ne, potem pa naj me udari strela.".
In imel je prav.
Ko se sedaj ozrem nazaj vidim, da sem delala iz muhe slona. Da bi, če bi zadevo že takoj spustila iz rok leta nazaj (kaj sem pa vedela, stara se bila komaj dvajset let), takrat ne bila najbolj osamljen človek na svetu. In to v državi, kjer se nikoli nisem počutila dobrodošlo. Tisti pogovor mi je malenkost spremenil pogled.
Vsega tistega, kar se je tako dobrega kot tudi slabega zgodilo v enem letu, nikoli ne bi doživela. Ja, tisto leto ni bilo takšno, kot sem pričakovala, bilo pa je vsekakor poučno. In tisti pogovor takrat mi je dal misliti. Hvalabogu me je še pravi čas srečala pamet. Ideja je bila res lepa, a vem, da potencialna realizacija ne bi bila.
Zakaj sploh ponovno pogrevam stare stvari? Ker mi je Adam s tistim pogovorom na nek način pomagal. In ker s tem dajem nasvet vsem, ki se oklepate toksičnih stvari. Razmerij, oseb, materialnih dobrin... Izpustite jih.
Težko je, vem. A verjemite, ko boste naredili to, se boste počutili mnogo bolje. Preizkušeno na lastni koži in povedano iz prve roke.
 |
| Vir: Instagram |
