Št. 108 - Pikapoka, moja smotka

Sem velika ljubiteljica živali. Baje, da ko sem bila majhna, sem v Ljubljanskem živalskem vrtu želela plavati skupaj z morskim levom. To, da sem takrat tudi poljubila kozo, je pa tako ali tako zabeleženo na videokaseti.

Zato si ne predstavljam, kako bi bilo, če septembra 2010 zaradi Pikepoke, moje smotke ne bi dramatično zapustila kuhinje.

Štorija se sicer nekako začne takole: junija 2010 smo prodali našo Julčko (avto znamke Škoda, letnik 93) in ker smo bili vsi trije res navezani na njo, smo avto novi lastnici predali vsi trije. In zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Majhna kužika se je veselo sprehajala po parkirišču, ko pa je prišla bližje, pa sem jo dvignila in glasno rekla: "Pikica, ti boš pa enkrat moja!". S to izjavo sem njeno takratno lastnico spravila v glasen smeh. 

Prevrtimo čas naprej do septembra 2010 ko sem izvedela, da to isto psičko lastnica oddaja oziroma zastonj podari. S Padretom sva stopila skupaj in s tem se je pričelo enodnevno prepričevanje moje Mutti, da jo vzamemo prav mi.

Uspela sva jo prepričati šele naslednji dan, ko sem, kot sem že omenila na začetku, po burni razpravi v kuhinji jezno zaloputnila z drsnimi vrati in se pričela kujati. Takrat sta Padre in Mutti le sklenila kompromis. Da Piko vseeno vzamemo.

Moja smotka naš vsakdan tako razveseljuje že od 17. septembra 2010. Z razveseljuje sem pravzaprav mislila komandira, o čemer bi lahko več povedal Padre, saj mora vsak večer (če le ni v službi) na njen ukaz spat. :D

Še danes pa me kar malenkost zmrazi ob dejstvu, da so bile moje besede preroške. Izrekla sem jih pol v šali, pol zares. In nekaj mesecev kasneje postala Pikina lastnica.

In to, da smo jo vzeli k nam, je bila ena izmed najboljših odločitev v življenju.