Št. 46 - Kdor čaka, dočaka

Konec heca, zdaj gre pa zares. Po skoraj dveh mesecih sem v poštni nabiralnik končno prejela Kuverto (ja, z velikim K).

Mislim, da še nikoli v življenju nisem na nekaj tako čakala kot na pošto iz ortopedskega oddelka Ljubljanskega kliničnega centra.

O svojih težavah sem že pisala ("Is there a doctor in the house?", "O tednu, ko se ni zgodilo prav nič, razen...", "H kot hernija") in zdaj so se zadeve končno premaknile v smer, ki mi bo močno olajšala življenje.


Celotna zgodba je dobila nadaljevanje. Na kratko: ortoped je na podlagi izvidov magnetne resonance ugotovil, da imam poleg hernije za polovico ožji tudi spinalni kanal in da je operacija nujno potrebna.

Skoraj dva meseca kasneje sem domov prejela obrazce (in se pri izpolnjevanju počutila kot da pišem test) ter datum in uro, kdaj se moram zglasiti v anesteziološki ambulanti.

Mar to pomeni, da bom kmalu operirana? Verjetno. Lahko, da bom operirana že kmalu po obisku ambulante, lahko, da bom še nekaj časa čakala na operacijo. Me je operacije strah? Malo pa res. Še nikoli prej nisem bila na nobeni, zato te izkušnje še nimam. Vem pa, da komaj čakam, da sem rešena bolečin in da lahko spet normalno živim.

Priljubljene objave