Št. 45 - Kako sem bila v Amarantu žrtev kraje
Verjetno sem ena izmed redkih bivših EVS prostovoljcev, ki se lahko "pohvali", da jo je kolegica prostovoljka med projektom okradla.
Ta zapis je tako namenjen vsem, ki se odločate za EVS projekte. Nikoli ne morete biti dovolj previdni, kajti ljudi, s katerimi opravljate projekt, roko na srce, v resnici ne poznate. Ne poznate njihove preteklosti, njihovih namenov in navad, čeprav se vsak dan družite z njimi. Velikokrat pa se najde nekdo, ki v skupino prinaša samo prepire in slabo voljo. V najslabšem primeru pa lahko ostanete tudi brez osebnih stvari.
Avgusta 2016 sva se s Taru za nekaj dni odpravili v Lizbono. Mesto naju je res navdušilo, saj ga kar nisva hoteli zapustiti. Pa sva od prihodu nazaj v stanovanje videli, da bi bilo verjetno najbolje, če sploh ne bi odpotovali. Namreč, ko sva odprli vrata najine sobe, naju je notri pričakal kaos.
Pred odhodom sva najini postelji obe postlali, ob prihodu nazaj sta bili obe razmetani. Najine stvari na skupnem predalniku so bile prav tako razmetane in prevrnjene. Starinska skrinja, ki sva jo imeli v sobi in kjer sva imeli spravljene drobnarije, pa je zamenjala svojo pozicijo. Namesto ob steni se je znašla na sredini sobe.
Bili sva presenečeni, osupli in šokirani. Najprej sva preverili, če sta najina računalnika ostala na svojih mestih in k sreči sta še vedno bila v sobi. Potem pa sva pričeli preverjati, če so zunanji diski, nakit in ostale pomembne stvari slučajno dobile noge in tudi to je k sreči še vedno bilo v sobi.
"Ampak Kaja, zakaj enostavno nista zaklenili vrat, preden sta šli v Lizbono?". Res super vprašanje. Zaklenili jih nisva zaradi vrat samih. Pet mesecev sva Miguela opozarjali, da je kljuka na vratih pokvarjena, kajti občasno se je zgodilo, da sva se zaklenili v sobo ali izven nje, kljuka pa ni šla nikamor. Ko glede tega ni bilo storjenega nula, nula, ništa, sem jo enostavno prelepila z lepilnim trakom (slika se nahaja v tej objavi). Vrata so se tako vseeno zaprla, midve pa sva tako ohranili svojo zasebnost.
Seveda sem to prostovoljko še isti dan povprašala, zakaj je stanje najine sobe... no, zelo drugačno in kaj se je dogajalo medtem, ko je bila v stanovanju sama. Njenega odziva ne bom nikoli pozabila. Pričela je vpiti name, češ da jo ves čas napadam, da nisem prijazna do njene družine (tisti teden je namreč imela na obisku starša, sestri, brata, prijateljico - katere sem spoznala par minut pred tem pogovorom, in še psa za povrhu - čeprav živali niso bile dovoljene) in da so iz najine sobe vzeli le dekno, saj je bilo nevemzdajkomuizmed tiste druščine ponoči mrzlo.
Že na podlagi njenega odziva bi lahko vedela, da nekaj ni ok. Vneto mi je trdila, da so vzeli samo dekno (hm, sredi avgusta je v najhujši vročini nekoga tako zeblo, da je potreboval dodatno toploto?). Pa se mi res ni dalo ukvarjati z njo in sem zadevo pustila stati.
Po tem dogodku sva imeli še nekaj kratkih stikov, saj si je vsakodnevno, brez da bi kogarkoli vprašala, "sposojala" hrano ostalih sostanovalk. Večne borbe pa smo vse punce imele z njo zaradi čiščenja stanovanja, saj je vedno, kadar je bila ona na vrsti, izginila. Ko je oktobra odšla domov v Italijo na dopust in je potem ni bilo več nazaj, je res nihče izmed naše skupine ni pogrešal, saj so bili z njo že vse od začetka sami problemi. Ko pa smo nekaj tednov po njenem odhodu izvedeli, da je bila v Amarantu vsak dan pod vplivom drog, smo bili zgroženi ("In takšna oseba je vsak dan delala z otroki in ljudmi s posebnimi potrebami!?"). Nam je pa marsikatero njeno dejanje takrat postalo razumljivo.
Skratka, če se vrnem nazaj na tisti najin "pogovor", kmalu zatem sem opazila, da je moj računalnik nekoliko počasnejši kot običajno. Sprva sem za to krivila naš počasen internet v stanovanju, a ko je moj računalnik vsakič, ko sem ga odprla, zaškripal in se je ekran skoraj ločil od tipkovnice, mi je stvar postala sumljiva. Pa sem za to krivila dejstvo, da je računalnik že star in da so ga vsa potovanja od Slovenije do Portugalske utrudila.
Prevrtimo čas naprej do januarja letos, ko sem končno prišla domov. Moj zlati Padre je še isti dan moj računalnik pregledal, saj je tudi njega zanimalo, zakaj tako jamram. "Ti, tamala, a imaš ti že od nekdaj samo 4GB RAM v računalniku?" se je glasilo njegovo vprašanje. Na moj ne, "moralo bi biti 8GB." so se mi končno vse stvari poklopile in zdaj sem vedela, kaj se je avgusta dogajalo.
Moj odziv na vse to? "O, ti... Pr*sica ena!".
Zadevo sem takoj sporočila odgovornim na Portugalsko, od njih pa prejela odgovor, da bi morali s Taru zakleniti sobo in da bi morale punce same paziti, koga vse povabimo v stanovanje. To o zaklepanju sobe smo že obdelali, kar se pa vodenja ljudi v stanovanje tiče... Tudi glede tega smo se s kradljivo srako večkrat prepirale, a je kljub omejitvi (največ tri osebe) naenkrat v stanovanje še vedno vodila tudi po 8 ljudi. Potem sem tudi to zadevo pustila stati, ker če že na Portugalskem glede teh in ostalih stvari ni bilo razumevanja, na daljavo res ne bi nič rešila.
Moj računalnik je bil potem nekaj časa prelepljen s srebrnim lepilnim trakom (po domače duct tapeom), a sem si vseeno morala prejšnji mesec kupiti novega. Verjamem, da bi brez dodatnih posegov moj prejšnji računalnik še kakšno leto ali dve deloval brez problemov.
Kar hočem povedati je to, da bodite previdni in pazite na svoje stvari. Ne samo na EVS projektu, ampak tudi drugje. Nikoli, ampak res nikoli namreč ne veste, kakšni ljudje vas pravzaprav obkrožajo. Predvsem pa vedite, da ni vse zlato, kar se sveti in da so marsikateri nasmeški lažni.
Ta zapis je tako namenjen vsem, ki se odločate za EVS projekte. Nikoli ne morete biti dovolj previdni, kajti ljudi, s katerimi opravljate projekt, roko na srce, v resnici ne poznate. Ne poznate njihove preteklosti, njihovih namenov in navad, čeprav se vsak dan družite z njimi. Velikokrat pa se najde nekdo, ki v skupino prinaša samo prepire in slabo voljo. V najslabšem primeru pa lahko ostanete tudi brez osebnih stvari.
Avgusta 2016 sva se s Taru za nekaj dni odpravili v Lizbono. Mesto naju je res navdušilo, saj ga kar nisva hoteli zapustiti. Pa sva od prihodu nazaj v stanovanje videli, da bi bilo verjetno najbolje, če sploh ne bi odpotovali. Namreč, ko sva odprli vrata najine sobe, naju je notri pričakal kaos.
Pred odhodom sva najini postelji obe postlali, ob prihodu nazaj sta bili obe razmetani. Najine stvari na skupnem predalniku so bile prav tako razmetane in prevrnjene. Starinska skrinja, ki sva jo imeli v sobi in kjer sva imeli spravljene drobnarije, pa je zamenjala svojo pozicijo. Namesto ob steni se je znašla na sredini sobe.
Bili sva presenečeni, osupli in šokirani. Najprej sva preverili, če sta najina računalnika ostala na svojih mestih in k sreči sta še vedno bila v sobi. Potem pa sva pričeli preverjati, če so zunanji diski, nakit in ostale pomembne stvari slučajno dobile noge in tudi to je k sreči še vedno bilo v sobi.
"Ampak Kaja, zakaj enostavno nista zaklenili vrat, preden sta šli v Lizbono?". Res super vprašanje. Zaklenili jih nisva zaradi vrat samih. Pet mesecev sva Miguela opozarjali, da je kljuka na vratih pokvarjena, kajti občasno se je zgodilo, da sva se zaklenili v sobo ali izven nje, kljuka pa ni šla nikamor. Ko glede tega ni bilo storjenega nula, nula, ništa, sem jo enostavno prelepila z lepilnim trakom (slika se nahaja v tej objavi). Vrata so se tako vseeno zaprla, midve pa sva tako ohranili svojo zasebnost.
Seveda sem to prostovoljko še isti dan povprašala, zakaj je stanje najine sobe... no, zelo drugačno in kaj se je dogajalo medtem, ko je bila v stanovanju sama. Njenega odziva ne bom nikoli pozabila. Pričela je vpiti name, češ da jo ves čas napadam, da nisem prijazna do njene družine (tisti teden je namreč imela na obisku starša, sestri, brata, prijateljico - katere sem spoznala par minut pred tem pogovorom, in še psa za povrhu - čeprav živali niso bile dovoljene) in da so iz najine sobe vzeli le dekno, saj je bilo nevemzdajkomuizmed tiste druščine ponoči mrzlo.
Že na podlagi njenega odziva bi lahko vedela, da nekaj ni ok. Vneto mi je trdila, da so vzeli samo dekno (hm, sredi avgusta je v najhujši vročini nekoga tako zeblo, da je potreboval dodatno toploto?). Pa se mi res ni dalo ukvarjati z njo in sem zadevo pustila stati.
 |
| Happy family? |
Skratka, če se vrnem nazaj na tisti najin "pogovor", kmalu zatem sem opazila, da je moj računalnik nekoliko počasnejši kot običajno. Sprva sem za to krivila naš počasen internet v stanovanju, a ko je moj računalnik vsakič, ko sem ga odprla, zaškripal in se je ekran skoraj ločil od tipkovnice, mi je stvar postala sumljiva. Pa sem za to krivila dejstvo, da je računalnik že star in da so ga vsa potovanja od Slovenije do Portugalske utrudila.
Prevrtimo čas naprej do januarja letos, ko sem končno prišla domov. Moj zlati Padre je še isti dan moj računalnik pregledal, saj je tudi njega zanimalo, zakaj tako jamram. "Ti, tamala, a imaš ti že od nekdaj samo 4GB RAM v računalniku?" se je glasilo njegovo vprašanje. Na moj ne, "moralo bi biti 8GB." so se mi končno vse stvari poklopile in zdaj sem vedela, kaj se je avgusta dogajalo.
Moj odziv na vse to? "O, ti... Pr*sica ena!".
Zadevo sem takoj sporočila odgovornim na Portugalsko, od njih pa prejela odgovor, da bi morali s Taru zakleniti sobo in da bi morale punce same paziti, koga vse povabimo v stanovanje. To o zaklepanju sobe smo že obdelali, kar se pa vodenja ljudi v stanovanje tiče... Tudi glede tega smo se s kradljivo srako večkrat prepirale, a je kljub omejitvi (največ tri osebe) naenkrat v stanovanje še vedno vodila tudi po 8 ljudi. Potem sem tudi to zadevo pustila stati, ker če že na Portugalskem glede teh in ostalih stvari ni bilo razumevanja, na daljavo res ne bi nič rešila.
Moj računalnik je bil potem nekaj časa prelepljen s srebrnim lepilnim trakom (po domače duct tapeom), a sem si vseeno morala prejšnji mesec kupiti novega. Verjamem, da bi brez dodatnih posegov moj prejšnji računalnik še kakšno leto ali dve deloval brez problemov.
Kar hočem povedati je to, da bodite previdni in pazite na svoje stvari. Ne samo na EVS projektu, ampak tudi drugje. Nikoli, ampak res nikoli namreč ne veste, kakšni ljudje vas pravzaprav obkrožajo. Predvsem pa vedite, da ni vse zlato, kar se sveti in da so marsikateri nasmeški lažni.
