Št. 25 - Osnovna šola: osem let pekla
O Varnih točkah, delavnici o nasilju med vrstniki, sem že pisala kot o delavnici, ki jo kot prostovoljka najrajši izvajam.
Zdi se mi res pomembno, da se ta in ostale podobne delavnice izvajajo v osnovnih šolah. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se izvajale tudi v srednjih šolah. Ker, roko na srce, medvrstniškega nasilja je med otroki ogromno.
Nasilje ni zabavno in posamezniku lahko res oteži ter zagreni vsakdan. Nekateri otroci se namreč vsakodnevno srečujejo z zbadanjem, žaljivkami in grdimi besedami.
Zakaj pišem o vsem tem? Zato, ker sem bila tudi sama dolga leta žrtev medvrstniškega nasilja.
Začelo se je v prvem razredu osnovne šole. Ker sem vrtec obiskovala v spodnjem delu Trbovelj, vsi moji sošolci pa v zgornjem, sem bila že s tem na nek način izločena iz družbe. Sošolci so se med seboj že od prej poznali in jaz, kot novinka oziroma neznan obraz, nisem spadala v njihovo skupino.
Poleg izločitve iz družbe sem vsakodnevno poslušala tudi žaljivke zaradi moje postave in teže. Nekaj fantov iz razreda je celo sestavilo pesmico na račun tega, katera se mi je zarila v možgane in je verjetno nikoli ne bom pozabila. Skoraj vsak dan sem se domov vrnila v solzah, naslednji dan zjutraj pa spet jokala kot dež, ker nisem hotela v šolo.
Včasih si res želim, da ne bi imela tako dobrega spomina, kot ga imam. Še vedno se predobro spomnim kako me je takrat, pri sedmih letih, sošolec vsakodnevno trpinčil. Enkrat je zelo ošiljen svinčnik zaril globoko v mojo ramo, da se je konica odlomila in jo je bilo potrebno ven spraviti s pinceto in šivalno iglo. Spet drugič me je enostavno prijel za glavo in z njo močno udaril ob rob mize. Takrat zaradi glavobola tri dni nisem mogla k pouku. To sta le dva primera, doživela pa sem veliko več kot samo to. Vem, da se bo to slišalo grozno, a vsakič, ko so se ti nasilneži spravili na koga drugega, sem občutila olajšanje. Samo, da to nisem jaz.
Tekom let sem se s takšnimi stvarmi spopadala vsakodnevno. Vsak dan sem si želela, da bi bila nevidna, da bi me tako vsaj enkrat pustili pri miru. Ali pa, da bi enostavno izginila in da me več ne bi bilo. A moja največja želja je bila, da bi bila bolj suha, da bi imela lepše poteze obraza, daljše lase in bila oblečena v moderna oblačila modnih znamk. Vse samo zato, da bi me "popularni" otroci sprejeli medse.
Na pomoč prijateljic nisem ravno mogla računati, ker jih niti nisem imela. Nekako je takrat veljalo pravilo, da če se družiš s Kajo, si out. Izločen iz družbe. Zato ni čudno, da sem prve štiri razrede osnovne šole imela le eno res dobro prijateljico, ki je bila hkrati moja soseda in sem z njo preživela večino svojega časa. Žal pa se je po koncu četrtega razreda njena družina odselila in od takrat nimava več kontakta. Do konca osnovne sem se potem občasno znašla v dekliški družbi, a se nikoli nisem počutila tako dobro, kot sem se z njo.
Res sem komaj čakala konec osnovne šole. Še profesor zgodovine mi je v devetem razredu na samem enkrat dejal, da sem pristala v napačnem razredu. Spomnim se, kako sem kot teliček v nova vrata na zaključni prireditvi v devetem razredu* (*zaradi uvedbe devetletke smo iz petega razreda skočili v sedmi razred) gledala sošolko, ki je jokala in ponavljala, da nikoli več ne bo tako, kot je sedaj. Res je nisem razumela in edina stvar, ki mi je šla takrat po glavi je bila, da hvalabogu da ne bo več tako, kajti z večino izmed njih nikoli več nočem imeti nobenega opravka. Tudi naslednji dan, ko smo dobili spričevala, se nisem poslovila od nikogar. Šla sem domov, potem pa smo s starši obiskali moja stara starša in tam proslavili konec osemletnega pekla.
S prihodom v srednjo šolo sem lažje zadihala. Čeprav sem tudi tam bila deležna nekaj "cvetk". Ena izmed njih, na primer, je bila ta, da mi je sošolka v drugem letniku rekla, naj se ne vmešavam v pogovor, ki je takrat potekal, ker po njenem nisem poznala celotne situacije, o kateri je tekla beseda. Po drugi strani pa mi je ta ista sošolka večkrat dejala, da naj se poskusim še bolj vklopiti v družbo - izjava in dejanje, ki bi zmedlo vsakogar.
Sem mogoče omenila, da sem v srednji šoli lažje zadihala? No, s tem sem imela v mislih le prvi in drugi letnik, kajti v tretjem letniku se je pekel ponovno pričel. Takrat s strani sošolca, s katerim sva dva meseca po začetku šole imela ogromen kratek stik. Tako ogromen, da sva oba zaradi incidenta dobila opomin (jaz) oziroma ukor (on). Z njegove strani so padale tudi grožnje, da naj pazim, kje hodim, grozil pa mi je celo s smrtjo.
Žal težav nikoli nisva uspela razrešiti, saj je na začetku četrtega letnika storil samomor. Njegova smrt me je zelo pretresla, čeprav tega zaradi okoliščin in najinih res slabih odnosov navzven nisem upala pokazati. Delno svojih čustev takrat navzven nisem kazala tudi zato, ker sem ob novici o njegovi smrti prejela komentar, da nimam pravice biti žalostna, saj nisva nikoli bila v dobrih odnosih. Na njegov pogreb sem vseeno šla in nikoli ne bom pozabila, kako nemočno je njegova mami stala ob njegovi krsti in jokala.
Po tistem sem imela mir. Zafrkavanje se je končno končalo. Najbolj zanimivo se mi še vedno zdi to, da so nekateri posamezniki, ki so kasneje želeli vzpostaviti prijateljski stik z mano, bili med temi nasilneži, ki so mi toliko let grenili življenje. Z eno izmed njih sem se potem res nekaj let trudila vzdrževati neke vrste prijateljstvo. A to nikoli ni bilo to. V nekem trenutku sem se pričela spraševati, kaj ta oseba govori o meni ostalim svojim prijateljicam, če z menoj te iste prijateljice redno na veliko opravlja? Te osebe sedaj ni več v mojem življenju in brez njene prisotnosti se, iskreno, počutim mnogo bolje.
A po vseh teh letih ves ta grenak priokus in vse te izkušnje še vedno ostajajo. Vse to, kar se je dogajalo, je name močno vplivalo. Že zgodaj sem se naučila, da se lahko res zanesem samo nase in zato redko prosim za pomoč. Poleg tega pa sem še dandanes samotarka. Pred ljudmi sem kmalu, že kot enajstletnica, postavila visok zid in le redkim ljudem pustim blizu. Do sedaj ga je le petim osebam uspelo čisto podreti. Mojim staršem, starima staršema in Taru.
Besede včasih bolijo bolj kot udarci. Zato prosim vse, ki to berete, starše še posebej, naučite vaše otroke, da nasilje boli. Da je treba včasih premisliti, preden izrečeš kakšno besedo. Naučite jih, da naj se postavijo zase in za tiste sošolce ali prijatelje, ki so žrtve medvrstniškega nasilja. Kajti s tem tistim, ki se soočajo s problemi nasilja, dajo vedeti, da niso sami. Da je nekomu mar. Žal mi je, da tega v mnogih primerih v preteklosti, ko so bili drugi žrtve nasilja, sama nisem prakticirala.
Če pa to bere kdorkoli, ki je žrtev nasilja, pa vedite, da niste sami. Ogromno nas je, ki smo bili na istem. Vedite, da bo minilo, prej ali slej. In da bo tudi za vas posijal žarek sonca.
Kaj pa bi odrasla Kaja svetovala mali Kaji?
Bodi pogumna. Ne boj se izraziti svojega mnenja. Bodi malo bolj glasna. Postavi se zase. Obleka ne naredi človeka in tista United colors of Benetton majica, ki jo ima sošolka, se bo strgala isto kot tvoja navadna majica, kupljena v Mani. Ne primerjaj se z drugimi. Več se smej, bodi samozavestna in ponosna na stvari, ki jih obvladaš. Angleščina in pisanje sta že dve izmed njih. Nikar in pod nobenim pogojem se ne spreminjaj samo zato, da bi ugajala drugim in ustrezala navideznim družbenim okvirjem.
In nenazadnje, imej se rada.
PS. Nujno branje za vse - "Kdo obsoja debela drevesa?"
Nasilje ni zabavno in posamezniku lahko res oteži ter zagreni vsakdan. Nekateri otroci se namreč vsakodnevno srečujejo z zbadanjem, žaljivkami in grdimi besedami.
Zakaj pišem o vsem tem? Zato, ker sem bila tudi sama dolga leta žrtev medvrstniškega nasilja.
Začelo se je v prvem razredu osnovne šole. Ker sem vrtec obiskovala v spodnjem delu Trbovelj, vsi moji sošolci pa v zgornjem, sem bila že s tem na nek način izločena iz družbe. Sošolci so se med seboj že od prej poznali in jaz, kot novinka oziroma neznan obraz, nisem spadala v njihovo skupino.
Poleg izločitve iz družbe sem vsakodnevno poslušala tudi žaljivke zaradi moje postave in teže. Nekaj fantov iz razreda je celo sestavilo pesmico na račun tega, katera se mi je zarila v možgane in je verjetno nikoli ne bom pozabila. Skoraj vsak dan sem se domov vrnila v solzah, naslednji dan zjutraj pa spet jokala kot dež, ker nisem hotela v šolo.
Včasih si res želim, da ne bi imela tako dobrega spomina, kot ga imam. Še vedno se predobro spomnim kako me je takrat, pri sedmih letih, sošolec vsakodnevno trpinčil. Enkrat je zelo ošiljen svinčnik zaril globoko v mojo ramo, da se je konica odlomila in jo je bilo potrebno ven spraviti s pinceto in šivalno iglo. Spet drugič me je enostavno prijel za glavo in z njo močno udaril ob rob mize. Takrat zaradi glavobola tri dni nisem mogla k pouku. To sta le dva primera, doživela pa sem veliko več kot samo to. Vem, da se bo to slišalo grozno, a vsakič, ko so se ti nasilneži spravili na koga drugega, sem občutila olajšanje. Samo, da to nisem jaz.
Tekom let sem se s takšnimi stvarmi spopadala vsakodnevno. Vsak dan sem si želela, da bi bila nevidna, da bi me tako vsaj enkrat pustili pri miru. Ali pa, da bi enostavno izginila in da me več ne bi bilo. A moja največja želja je bila, da bi bila bolj suha, da bi imela lepše poteze obraza, daljše lase in bila oblečena v moderna oblačila modnih znamk. Vse samo zato, da bi me "popularni" otroci sprejeli medse.
Na pomoč prijateljic nisem ravno mogla računati, ker jih niti nisem imela. Nekako je takrat veljalo pravilo, da če se družiš s Kajo, si out. Izločen iz družbe. Zato ni čudno, da sem prve štiri razrede osnovne šole imela le eno res dobro prijateljico, ki je bila hkrati moja soseda in sem z njo preživela večino svojega časa. Žal pa se je po koncu četrtega razreda njena družina odselila in od takrat nimava več kontakta. Do konca osnovne sem se potem občasno znašla v dekliški družbi, a se nikoli nisem počutila tako dobro, kot sem se z njo.
Res sem komaj čakala konec osnovne šole. Še profesor zgodovine mi je v devetem razredu na samem enkrat dejal, da sem pristala v napačnem razredu. Spomnim se, kako sem kot teliček v nova vrata na zaključni prireditvi v devetem razredu* (*zaradi uvedbe devetletke smo iz petega razreda skočili v sedmi razred) gledala sošolko, ki je jokala in ponavljala, da nikoli več ne bo tako, kot je sedaj. Res je nisem razumela in edina stvar, ki mi je šla takrat po glavi je bila, da hvalabogu da ne bo več tako, kajti z večino izmed njih nikoli več nočem imeti nobenega opravka. Tudi naslednji dan, ko smo dobili spričevala, se nisem poslovila od nikogar. Šla sem domov, potem pa smo s starši obiskali moja stara starša in tam proslavili konec osemletnega pekla.
S prihodom v srednjo šolo sem lažje zadihala. Čeprav sem tudi tam bila deležna nekaj "cvetk". Ena izmed njih, na primer, je bila ta, da mi je sošolka v drugem letniku rekla, naj se ne vmešavam v pogovor, ki je takrat potekal, ker po njenem nisem poznala celotne situacije, o kateri je tekla beseda. Po drugi strani pa mi je ta ista sošolka večkrat dejala, da naj se poskusim še bolj vklopiti v družbo - izjava in dejanje, ki bi zmedlo vsakogar.
Sem mogoče omenila, da sem v srednji šoli lažje zadihala? No, s tem sem imela v mislih le prvi in drugi letnik, kajti v tretjem letniku se je pekel ponovno pričel. Takrat s strani sošolca, s katerim sva dva meseca po začetku šole imela ogromen kratek stik. Tako ogromen, da sva oba zaradi incidenta dobila opomin (jaz) oziroma ukor (on). Z njegove strani so padale tudi grožnje, da naj pazim, kje hodim, grozil pa mi je celo s smrtjo.
Žal težav nikoli nisva uspela razrešiti, saj je na začetku četrtega letnika storil samomor. Njegova smrt me je zelo pretresla, čeprav tega zaradi okoliščin in najinih res slabih odnosov navzven nisem upala pokazati. Delno svojih čustev takrat navzven nisem kazala tudi zato, ker sem ob novici o njegovi smrti prejela komentar, da nimam pravice biti žalostna, saj nisva nikoli bila v dobrih odnosih. Na njegov pogreb sem vseeno šla in nikoli ne bom pozabila, kako nemočno je njegova mami stala ob njegovi krsti in jokala.
Po tistem sem imela mir. Zafrkavanje se je končno končalo. Najbolj zanimivo se mi še vedno zdi to, da so nekateri posamezniki, ki so kasneje želeli vzpostaviti prijateljski stik z mano, bili med temi nasilneži, ki so mi toliko let grenili življenje. Z eno izmed njih sem se potem res nekaj let trudila vzdrževati neke vrste prijateljstvo. A to nikoli ni bilo to. V nekem trenutku sem se pričela spraševati, kaj ta oseba govori o meni ostalim svojim prijateljicam, če z menoj te iste prijateljice redno na veliko opravlja? Te osebe sedaj ni več v mojem življenju in brez njene prisotnosti se, iskreno, počutim mnogo bolje.
A po vseh teh letih ves ta grenak priokus in vse te izkušnje še vedno ostajajo. Vse to, kar se je dogajalo, je name močno vplivalo. Že zgodaj sem se naučila, da se lahko res zanesem samo nase in zato redko prosim za pomoč. Poleg tega pa sem še dandanes samotarka. Pred ljudmi sem kmalu, že kot enajstletnica, postavila visok zid in le redkim ljudem pustim blizu. Do sedaj ga je le petim osebam uspelo čisto podreti. Mojim staršem, starima staršema in Taru.
Besede včasih bolijo bolj kot udarci. Zato prosim vse, ki to berete, starše še posebej, naučite vaše otroke, da nasilje boli. Da je treba včasih premisliti, preden izrečeš kakšno besedo. Naučite jih, da naj se postavijo zase in za tiste sošolce ali prijatelje, ki so žrtve medvrstniškega nasilja. Kajti s tem tistim, ki se soočajo s problemi nasilja, dajo vedeti, da niso sami. Da je nekomu mar. Žal mi je, da tega v mnogih primerih v preteklosti, ko so bili drugi žrtve nasilja, sama nisem prakticirala.
Če pa to bere kdorkoli, ki je žrtev nasilja, pa vedite, da niste sami. Ogromno nas je, ki smo bili na istem. Vedite, da bo minilo, prej ali slej. In da bo tudi za vas posijal žarek sonca.
Kaj pa bi odrasla Kaja svetovala mali Kaji?
Bodi pogumna. Ne boj se izraziti svojega mnenja. Bodi malo bolj glasna. Postavi se zase. Obleka ne naredi človeka in tista United colors of Benetton majica, ki jo ima sošolka, se bo strgala isto kot tvoja navadna majica, kupljena v Mani. Ne primerjaj se z drugimi. Več se smej, bodi samozavestna in ponosna na stvari, ki jih obvladaš. Angleščina in pisanje sta že dve izmed njih. Nikar in pod nobenim pogojem se ne spreminjaj samo zato, da bi ugajala drugim in ustrezala navideznim družbenim okvirjem.
In nenazadnje, imej se rada.
PS. Nujno branje za vse - "Kdo obsoja debela drevesa?"
