Št. 6 - Smola pa taka
Mogoče je kaj v zraku, mogoče me je nekdo uročil ali kaj podobnega, a že od četrtka naprej me spremlja smola.
Ko sem se v četrtek odločila, da bom spekla pecivo in spet spravila našo pečico v pogon, mi je šlo vse narobe. Najprej se mi je ob ločevanju rumenjakov in beljakov lupina jajc na vseh petih jajcih popolnoma zdrobila. Pa sem rekla ok, lupina je pretanka, se zgodi.
Naslednja stvar, ki mi je popestrila dan, je bilo pecivo samo. Že pet let uporabljam isti recept, iste sestavine in vse naredim po istem postopku, kar pomeni da pecivo pečem 30 minut na 180 stopinj in voila, je pečeno. A zadnjič je bilo po pol ure še vedno surovo. Oziroma v zelo tekočem stanju in lahko bi ga spili s slamico. In sem ga dala nazaj v pečico za 10 minut. Pa še 10. In še enkrat deset. No, po eni uri je bilo KONČNO pečeno.
Ker pa je bilo v pečici pol ure dlje kot običajno in ker je bila zgornja plast res lepo rjava (a hvalabogu ni bila zažgana), sem se odločila, da zgornjo plast napojim z mlekom, ker "kdo bo pa jedel to suho stvar?". Zato sem v skodelico nalila malo mleka, vzela silikonski čopič in pričela z napajanjem. Na koncu je v skodelici ostalo še za požirek mleka, zato sem se odločila, da ga spijem. In v istem trenutku, ko se je mleko dotaknilo mojega jezika, sem vse tudi izpljunila v pomivalno korito. Mleko se je namreč skisalo. Saj sem kdaj pa kdaj po nesreči že poskusila skisano mleko, a tisti dan je bil okus res grozen! Fuj!
Naslednje pol ure sem tako košček za koščkom obrezovala zgornjo plast peciva. K sreči sem bila dovolj pametna, da vsebine skodelice nisem kar direkt zlila na pecivo. In če sem mislila, da se s tem moja smola zaključi, sem se zelo zmotila.
Včeraj sem šla v Zagorje na ABBA karaoke večer in se imela fajn. Vendar sem zaradi tega, ker sem se spotaknila ob fotelj in mi je raztegnilo desno nogo (s katero imam probleme), prizorišče kmalu zapustila. In ker je moja Mutti prej zaključila z delom, sva se dogovorili, da se dobiva pred Mercatorjem, greva še v trgovino (kar ni naša stalna praksa in preden me kdo napade, zakaj nisva šli prej v trgovino - moja Mutti je bila ta teden več v službi kot doma in za nakupe prej ni bilo časa), potem pa greva skupaj domov. Nakar se moja Mutti, ko sva se že peljali proti domu, odloči, da bo odprla okno, "ker je treba mal luft premešat". V glavnem... Ste že kdaj videli, kako šipa pade dol in sploh noče nazaj gor?
Super, samo to mi je še manjkalo, sem pomislila. K sreči je Padretov sodelavec zadevo za silo uredil (slika spodaj), za kar sem mu res hvaležna. Je pa res, da imam zdaj sovoznikova vrata popolnoma razmontirana, okna pa nekaj časa ne bo mogoče odpreti. Aja, pa mehanizem za odpiranje oken bo treba zamenjati.
Za povrh vsega pa tole objavo pišem že drugič, saj sem prvo po nesreči izbrisala. Saj pravim, že vse od četrtka me spremlja smola.
Ko sem se v četrtek odločila, da bom spekla pecivo in spet spravila našo pečico v pogon, mi je šlo vse narobe. Najprej se mi je ob ločevanju rumenjakov in beljakov lupina jajc na vseh petih jajcih popolnoma zdrobila. Pa sem rekla ok, lupina je pretanka, se zgodi.
Naslednja stvar, ki mi je popestrila dan, je bilo pecivo samo. Že pet let uporabljam isti recept, iste sestavine in vse naredim po istem postopku, kar pomeni da pecivo pečem 30 minut na 180 stopinj in voila, je pečeno. A zadnjič je bilo po pol ure še vedno surovo. Oziroma v zelo tekočem stanju in lahko bi ga spili s slamico. In sem ga dala nazaj v pečico za 10 minut. Pa še 10. In še enkrat deset. No, po eni uri je bilo KONČNO pečeno.
Ker pa je bilo v pečici pol ure dlje kot običajno in ker je bila zgornja plast res lepo rjava (a hvalabogu ni bila zažgana), sem se odločila, da zgornjo plast napojim z mlekom, ker "kdo bo pa jedel to suho stvar?". Zato sem v skodelico nalila malo mleka, vzela silikonski čopič in pričela z napajanjem. Na koncu je v skodelici ostalo še za požirek mleka, zato sem se odločila, da ga spijem. In v istem trenutku, ko se je mleko dotaknilo mojega jezika, sem vse tudi izpljunila v pomivalno korito. Mleko se je namreč skisalo. Saj sem kdaj pa kdaj po nesreči že poskusila skisano mleko, a tisti dan je bil okus res grozen! Fuj!
Naslednje pol ure sem tako košček za koščkom obrezovala zgornjo plast peciva. K sreči sem bila dovolj pametna, da vsebine skodelice nisem kar direkt zlila na pecivo. In če sem mislila, da se s tem moja smola zaključi, sem se zelo zmotila.
Včeraj sem šla v Zagorje na ABBA karaoke večer in se imela fajn. Vendar sem zaradi tega, ker sem se spotaknila ob fotelj in mi je raztegnilo desno nogo (s katero imam probleme), prizorišče kmalu zapustila. In ker je moja Mutti prej zaključila z delom, sva se dogovorili, da se dobiva pred Mercatorjem, greva še v trgovino (kar ni naša stalna praksa in preden me kdo napade, zakaj nisva šli prej v trgovino - moja Mutti je bila ta teden več v službi kot doma in za nakupe prej ni bilo časa), potem pa greva skupaj domov. Nakar se moja Mutti, ko sva se že peljali proti domu, odloči, da bo odprla okno, "ker je treba mal luft premešat". V glavnem... Ste že kdaj videli, kako šipa pade dol in sploh noče nazaj gor?
Super, samo to mi je še manjkalo, sem pomislila. K sreči je Padretov sodelavec zadevo za silo uredil (slika spodaj), za kar sem mu res hvaležna. Je pa res, da imam zdaj sovoznikova vrata popolnoma razmontirana, okna pa nekaj časa ne bo mogoče odpreti. Aja, pa mehanizem za odpiranje oken bo treba zamenjati.
Za povrh vsega pa tole objavo pišem že drugič, saj sem prvo po nesreči izbrisala. Saj pravim, že vse od četrtka me spremlja smola.
