Št. 4 - O razlogu, zakaj sem poniknila
Na kratko sem že omenila, da sem se zavestno umaknila, oziroma poniknila, od vsega. Ampak res vsega, ker je bilo to nujno potrebno. Vse skupaj pa se je začelo ravno na Portugalskem.
Ni skrivnost, da sem bila eno leto EVS prostovoljka ("A bejž, česa ne poveš?"). Sedaj, ko je od tega minilo že kar nekaj časa in sem končno zbrala svoje misli, lahko povem, kaj približno sem doživljala med in po projektu.
Bolj kot sedaj razmišljam za nazaj, bolj se mi zdi, da lahko tisto leto najbolje opišem kot zelo slabo sproduciran resničnostni šov, kar sem že omenila svoji mentorici ob skupni evalvaciji mojega projekta. Oziroma na mešanico resničnostnih šovov. Na Big Brother, kjer 20 osebnostno zelo različnih ljudi vsakodnevno in tedensko opravlja različne naloge, veliki šef spremlja vsak njihov korak, na vsakem vogalu pa na nič hudega sluteče tekmovalce preti drama, katero ves čas ustvarjajo sami. Na Survivor, preprosto zaradi res slabe hrane. Delno tudi na šov Parovi, za katerega tudi vsi tisti, ki ga ne spremljamo, vemo, kaj se v njem dogaja. Če pa k temu dodamo še pomoč lokalnim pridelovalcem in delo na vrtu, pa lahko na ta seznam v nekem smislu dodamo tudi Kmetijo.
Marsikdo še vedno misli, da je živeti kot EVS prostovoljec najlažja stvar na svetu. Vsakič ko slišim to trditev, se sprašujem, če so vsi tako misleči padli na glavo. A potem se spomnim, da ti isti ljudje nikoli niso imeli podobne izkušnje in tako ne vedo, kako je v resnici. Ne vem za druge projekte, a moj ni bil simpl kot pasulj, sploh ne. V resnici je bil psihično zelo naporen, čeprav se tega v tistem letu sploh nisem zavedala. Izziv ni bil v tem, da sem preživela tisto leto, pravi izziv je postalo življenje po tistem letu, ko sem se vrnila nazaj v svoje matično okolje.
Da to ni najbolj enostavna stvar na svetu jasno pokaže primer enega izmed prostovoljcev iz naše skupine, ki se nam po vrnitvi domov, razen enkrat, ni več oglasil. Izbrisal je svoj Facebook profil in popolnoma prekinil kontakte z vsemi ostalimi. Tudi preko maila nismo mogli stopiti v kontakt z njim in ker nas je seveda skrbelo zanj, so nekateri kontaktirali člane njegove družine. Od njih smo končno izvedeli, da je ta oseba sicer v redu, a po vrnitvi domov zaradi svojih težav potrebuje mir.
In ko sem par mesecev nazaj slišala to novico, sem si, iskreno povedano, oddahnila. Pa naj se to sliši kakor se hoče. Kajti videla sem, da nisem edina, ki ima probleme. Imela sem kar velike težave s prilagajanjen nazaj na staro življenje. Resnica je ta, da smo na Portugalskem eno leto živeli v milnem mehurčku, v katerem smo obstajali samo mi in izzivi ter problemi, povezani z nami in našim projektom. Zunanji svet za nas ni obstajal. Zavedali smo se ga, a bil nam je zelo tuj. Ravno zato sem vsakič, ko sem se vrnila domov, doživela kulturni šok.
Tisto leto hkrati doživljam tudi kot nekakšno bizarno paralelno življenje, katerega sem živela in v mojem spominu so zaradi tega ogromne luknje. Kot da leto 2016 zame ne bi obstajalo. Spomnim se vsega do leta 2015, potem pa mi spomin takoj preskoči na leto 2017. A mi ves stres, ki sem ga med tistim letom doživljala in kateri je kasneje udaril na mojo psiho in telo, da vedeti drugače.
Če med projektom ter po njem nimaš prave podpore, lahko stvari hitro postanejo čista jeba. In nekje lanskega septembra so postale čista jeba. Ko zjutraj sploh nočeš vstati iz postelje. Ko nimaš moči, da opravljaš najlajže dnevne naloge in se dobesedno prisiliš, da greš pod tuš ali si umiješ zobe. Ko vsem okoli sebe kažeš nasmeh (sicer bolj grenak), v resnici pa bi najraje bil v postelji, zakopan pod goro odej in čim dlje stran od ljudi, saj ti gredo vsi na živce in si želiš, da te pustijo pri miru. Ko te v prsih tako močno duši, stiska in boli, kot da na tebi sedijo najmanj trije sloni in imaš občutek, da nikoli več ne boš mogel normalno dihati... Vse to se je dogajalo z menoj lansko leto in vse to sem doživljala še nekaj časa po povratku domov.
"V življenju boste večinoma opravljali stvari, katere boste sovražili, zato na to glejte kot na dobro lekcijo." in "Stisni zobe, potrpi, nadeni si lažni nasmešek." sta bila najpogostejša nasveta, ki smo ju prejeli med projektom. Točno to sem počela od lanskega septembra. Stiskala zobe. Predvsem zato, ker sem morala kljub velikemu uporu do konca opraviti EVS (trma trmasta), a to je bila povsem moja odločitev, ne morem pa reči, da mi je bilo ravno v veselje. Res je, da sem se takoj, že naslednji dan po prihodu domov, vrgla v prostovoljstvo. In da mi je mentorica takrat rekla, da bi mogoče bilo bolje, da si vzamem nekaj časa zase. Pa je nisem poslušala in bi bilo mogoče bolje, če bi jo.
Verjamem, da mi je moje lastno telo mesece kasneje na izredno boleče načine sporočalo, da je bilo dovolj in naj upočasnim tempo ter končno pričnem gledati nase. Ko je končno postalo nevzdržno, sem si rekla "Ok, v nedogled se to ne more vleči." in se odločila, da je čas, da poniknem. Prva stvar, ki sem jo dala na stranski tir, je bila blog. Ko sem prišla domov, se je moj vsakdan v primerjavi z lanskim letom konkretno spremenil. In čeprav se je v mojem življenju dogajalo veliko stvari, sem jih redko objavila, saj sem izgubila veselje do pisanja.
Druga stvar, ki sem jo dala na stranski tir, pa je prostovoljstvo. Bolečine v hrbtenici mi enostavno ne dovoljujejo normalnega gibanja. Vsak gib, ki ga naredim, je dobro premišljen in vsakič, ko se odpravim od doma, gledam na uro in računam, koliko časa še imam, preden bo bolečina kljub protibolečniskimi tableti postala neznosna in se bom morala vrniti domov.
Umik je bil v bistvu dobra stvar. Ker ko sem končno pričela predelovati stvari in delati na sebi, je na plano prišlo marsikaj. Si pa moja starša zaslužita posebno nagrado ali vsaj priznanje, kajti ne vem, kako sta me v tem obdobju sploh lahko prenašala. Bila sem zamorjena, tečna, na trenutke zelo nesramna, zmotila me je vsaka najmanjša stvar, da tega, kako sem ves čas sikala na vsakega, ki me je ogovoril ali samo pogledal, ne omenjam. Res, med tem procesom nisem bila najboljša družba.
Obstajajo sicer še stvari, ki jih še nisem popolnoma razčistila, a napredek je očiten. Spet sem našla veselje za pisanje. Veliko več se smejim, sem boljše volje, prenehala pa sem tudi sikati za vsako malenkost. Napredujem sicer po polžje, a tudi s tem polžjim napredkom sem zelo zadovoljna.
Ni skrivnost, da sem bila eno leto EVS prostovoljka ("A bejž, česa ne poveš?"). Sedaj, ko je od tega minilo že kar nekaj časa in sem končno zbrala svoje misli, lahko povem, kaj približno sem doživljala med in po projektu.
Bolj kot sedaj razmišljam za nazaj, bolj se mi zdi, da lahko tisto leto najbolje opišem kot zelo slabo sproduciran resničnostni šov, kar sem že omenila svoji mentorici ob skupni evalvaciji mojega projekta. Oziroma na mešanico resničnostnih šovov. Na Big Brother, kjer 20 osebnostno zelo različnih ljudi vsakodnevno in tedensko opravlja različne naloge, veliki šef spremlja vsak njihov korak, na vsakem vogalu pa na nič hudega sluteče tekmovalce preti drama, katero ves čas ustvarjajo sami. Na Survivor, preprosto zaradi res slabe hrane. Delno tudi na šov Parovi, za katerega tudi vsi tisti, ki ga ne spremljamo, vemo, kaj se v njem dogaja. Če pa k temu dodamo še pomoč lokalnim pridelovalcem in delo na vrtu, pa lahko na ta seznam v nekem smislu dodamo tudi Kmetijo.
Marsikdo še vedno misli, da je živeti kot EVS prostovoljec najlažja stvar na svetu. Vsakič ko slišim to trditev, se sprašujem, če so vsi tako misleči padli na glavo. A potem se spomnim, da ti isti ljudje nikoli niso imeli podobne izkušnje in tako ne vedo, kako je v resnici. Ne vem za druge projekte, a moj ni bil simpl kot pasulj, sploh ne. V resnici je bil psihično zelo naporen, čeprav se tega v tistem letu sploh nisem zavedala. Izziv ni bil v tem, da sem preživela tisto leto, pravi izziv je postalo življenje po tistem letu, ko sem se vrnila nazaj v svoje matično okolje.
Da to ni najbolj enostavna stvar na svetu jasno pokaže primer enega izmed prostovoljcev iz naše skupine, ki se nam po vrnitvi domov, razen enkrat, ni več oglasil. Izbrisal je svoj Facebook profil in popolnoma prekinil kontakte z vsemi ostalimi. Tudi preko maila nismo mogli stopiti v kontakt z njim in ker nas je seveda skrbelo zanj, so nekateri kontaktirali člane njegove družine. Od njih smo končno izvedeli, da je ta oseba sicer v redu, a po vrnitvi domov zaradi svojih težav potrebuje mir.
In ko sem par mesecev nazaj slišala to novico, sem si, iskreno povedano, oddahnila. Pa naj se to sliši kakor se hoče. Kajti videla sem, da nisem edina, ki ima probleme. Imela sem kar velike težave s prilagajanjen nazaj na staro življenje. Resnica je ta, da smo na Portugalskem eno leto živeli v milnem mehurčku, v katerem smo obstajali samo mi in izzivi ter problemi, povezani z nami in našim projektom. Zunanji svet za nas ni obstajal. Zavedali smo se ga, a bil nam je zelo tuj. Ravno zato sem vsakič, ko sem se vrnila domov, doživela kulturni šok.
Tisto leto hkrati doživljam tudi kot nekakšno bizarno paralelno življenje, katerega sem živela in v mojem spominu so zaradi tega ogromne luknje. Kot da leto 2016 zame ne bi obstajalo. Spomnim se vsega do leta 2015, potem pa mi spomin takoj preskoči na leto 2017. A mi ves stres, ki sem ga med tistim letom doživljala in kateri je kasneje udaril na mojo psiho in telo, da vedeti drugače.
Če med projektom ter po njem nimaš prave podpore, lahko stvari hitro postanejo čista jeba. In nekje lanskega septembra so postale čista jeba. Ko zjutraj sploh nočeš vstati iz postelje. Ko nimaš moči, da opravljaš najlajže dnevne naloge in se dobesedno prisiliš, da greš pod tuš ali si umiješ zobe. Ko vsem okoli sebe kažeš nasmeh (sicer bolj grenak), v resnici pa bi najraje bil v postelji, zakopan pod goro odej in čim dlje stran od ljudi, saj ti gredo vsi na živce in si želiš, da te pustijo pri miru. Ko te v prsih tako močno duši, stiska in boli, kot da na tebi sedijo najmanj trije sloni in imaš občutek, da nikoli več ne boš mogel normalno dihati... Vse to se je dogajalo z menoj lansko leto in vse to sem doživljala še nekaj časa po povratku domov.
"V življenju boste večinoma opravljali stvari, katere boste sovražili, zato na to glejte kot na dobro lekcijo." in "Stisni zobe, potrpi, nadeni si lažni nasmešek." sta bila najpogostejša nasveta, ki smo ju prejeli med projektom. Točno to sem počela od lanskega septembra. Stiskala zobe. Predvsem zato, ker sem morala kljub velikemu uporu do konca opraviti EVS (trma trmasta), a to je bila povsem moja odločitev, ne morem pa reči, da mi je bilo ravno v veselje. Res je, da sem se takoj, že naslednji dan po prihodu domov, vrgla v prostovoljstvo. In da mi je mentorica takrat rekla, da bi mogoče bilo bolje, da si vzamem nekaj časa zase. Pa je nisem poslušala in bi bilo mogoče bolje, če bi jo.
Verjamem, da mi je moje lastno telo mesece kasneje na izredno boleče načine sporočalo, da je bilo dovolj in naj upočasnim tempo ter končno pričnem gledati nase. Ko je končno postalo nevzdržno, sem si rekla "Ok, v nedogled se to ne more vleči." in se odločila, da je čas, da poniknem. Prva stvar, ki sem jo dala na stranski tir, je bila blog. Ko sem prišla domov, se je moj vsakdan v primerjavi z lanskim letom konkretno spremenil. In čeprav se je v mojem življenju dogajalo veliko stvari, sem jih redko objavila, saj sem izgubila veselje do pisanja.
Druga stvar, ki sem jo dala na stranski tir, pa je prostovoljstvo. Bolečine v hrbtenici mi enostavno ne dovoljujejo normalnega gibanja. Vsak gib, ki ga naredim, je dobro premišljen in vsakič, ko se odpravim od doma, gledam na uro in računam, koliko časa še imam, preden bo bolečina kljub protibolečniskimi tableti postala neznosna in se bom morala vrniti domov.
Umik je bil v bistvu dobra stvar. Ker ko sem končno pričela predelovati stvari in delati na sebi, je na plano prišlo marsikaj. Si pa moja starša zaslužita posebno nagrado ali vsaj priznanje, kajti ne vem, kako sta me v tem obdobju sploh lahko prenašala. Bila sem zamorjena, tečna, na trenutke zelo nesramna, zmotila me je vsaka najmanjša stvar, da tega, kako sem ves čas sikala na vsakega, ki me je ogovoril ali samo pogledal, ne omenjam. Res, med tem procesom nisem bila najboljša družba.
Obstajajo sicer še stvari, ki jih še nisem popolnoma razčistila, a napredek je očiten. Spet sem našla veselje za pisanje. Veliko več se smejim, sem boljše volje, prenehala pa sem tudi sikati za vsako malenkost. Napredujem sicer po polžje, a tudi s tem polžjim napredkom sem zelo zadovoljna.
