Št. 13 - Tista poročna obleka iz Amaranta
O tem, kako sem enkrat že bila oblečena v poročno obleko, sem sicer že pisala. Če si kdo želi osvežiti spomin, lahko objavo o tem najde tu.
Zakaj torej objavljam še eno objavo na to temo? Predvsem zaradi tega, ker v objavi izpred enega leta nisem povedala cele zgodbe, temveč sem tem dogodku namenila le nekaj vrstic. In ker lahko s tem še enkrat delim eno izmed mojih najljubših slik. :)
Tistega dne se zelo dobro spomnim. Zjutraj sem morala zelo zgodaj vstati, saj sem delala v Madalena šoli. Na začetku EVSa sem vse nove informacije vpijala kot spužva vpija vodo. Po treh urah, kolikor sem jih preživela v šoli in po učenju tistih novih besed ter upanju, da bo kakšna ostala v moji glavi, sem bila res utrujena.
Utrujena in zaspana znam biti res tečna, priznam. Bog ne daj, da sem ob istem času tudi lačna. Recept za tečnobo na kvadrat. :P Skratka, tisti dan sem videla samo še svojo posteljo, čeprav je bila ura komaj dve popoldne. Potem pa je Heidi, bivša EVS prostovoljka, ki je takrat prišla v Amarante na obisk, izjavila, da bo odšla v second hand trgovino in da se ji lahko pridružimo, če želimo. Ker še nikoli nisem obiskala podobne trgovine, sem rekla, da grem zraven.
Obisk trgovine je bila hkrati odlična priložnost, da s pomočjo nekoga, ki je mesto že dobro poznal (Heidi) "ta novi" prostovoljci (v tem primeru midve s Taru) spoznamo okolje, v katerem bomo preživeli eno leto. Da o tem, da smo se ob hoji do tja in nazaj dobro razmigale, ne govorim. Zdrav duh v zdravem telesu. :P
Končno smo pripešačile do trgovine in iskreno, name zaradi nereda na začetku ni naredila prevelikega vtisa. Šele, ko sem vstopila noter in se dobro razgledala, sem na obešalniku opazila ogromno belo zaveso. Zanimalo me je, kaj to sploh je in ko sem stopila bližje, sem opazila pentljo na hrbtu in pa vlečko.
"Poglejta, nekdo je prinesel poročno obleko." sem rekla in Heidi je takoj predlagala, naj jo oblečem in po minuti pregovarjanja, kakšna odlična priložnost je to, ("kaj pa, če se nikoli ne boš poročila, potem ti bo žal, da je nisi oblekla danes") mi je pomagala zlesti vanjo.
Obleka mi je bila prekratka in premajhna, poleg tega pa je bil tudi kroj za moj okus malce zgrešen. Kljub temu me je Heidi slikala, saj sem nameravala s sliko prestrašiti svoja starša. No, Mutti je bila nad sliko navdušena, je pa zato Padre postal rahlo paničen in mi je v sporočilu samo zaskrbljeno napisal "Mi imaš kaj za povedati?". :D
Obleke seveda nisem kupila, ker z njo ne bi imela kaj početi. Sicer smo imeli nekateri prostovoljci tekom tistega leta plan, da bi enkrat odšli v Porto v poročni butik. Kaj točno bi tam počeli, pa bi se verjetno domislili tik pre vstopom v trgovino.
Me pa včasih res zanima, če je po tistem dogodku le našla pravo nevesto, ali še vedno čaka na tistem obešalniku.
Zakaj torej objavljam še eno objavo na to temo? Predvsem zaradi tega, ker v objavi izpred enega leta nisem povedala cele zgodbe, temveč sem tem dogodku namenila le nekaj vrstic. In ker lahko s tem še enkrat delim eno izmed mojih najljubših slik. :)
Tistega dne se zelo dobro spomnim. Zjutraj sem morala zelo zgodaj vstati, saj sem delala v Madalena šoli. Na začetku EVSa sem vse nove informacije vpijala kot spužva vpija vodo. Po treh urah, kolikor sem jih preživela v šoli in po učenju tistih novih besed ter upanju, da bo kakšna ostala v moji glavi, sem bila res utrujena.
Utrujena in zaspana znam biti res tečna, priznam. Bog ne daj, da sem ob istem času tudi lačna. Recept za tečnobo na kvadrat. :P Skratka, tisti dan sem videla samo še svojo posteljo, čeprav je bila ura komaj dve popoldne. Potem pa je Heidi, bivša EVS prostovoljka, ki je takrat prišla v Amarante na obisk, izjavila, da bo odšla v second hand trgovino in da se ji lahko pridružimo, če želimo. Ker še nikoli nisem obiskala podobne trgovine, sem rekla, da grem zraven.
Obisk trgovine je bila hkrati odlična priložnost, da s pomočjo nekoga, ki je mesto že dobro poznal (Heidi) "ta novi" prostovoljci (v tem primeru midve s Taru) spoznamo okolje, v katerem bomo preživeli eno leto. Da o tem, da smo se ob hoji do tja in nazaj dobro razmigale, ne govorim. Zdrav duh v zdravem telesu. :P
"Poglejta, nekdo je prinesel poročno obleko." sem rekla in Heidi je takoj predlagala, naj jo oblečem in po minuti pregovarjanja, kakšna odlična priložnost je to, ("kaj pa, če se nikoli ne boš poročila, potem ti bo žal, da je nisi oblekla danes") mi je pomagala zlesti vanjo.
Obleka mi je bila prekratka in premajhna, poleg tega pa je bil tudi kroj za moj okus malce zgrešen. Kljub temu me je Heidi slikala, saj sem nameravala s sliko prestrašiti svoja starša. No, Mutti je bila nad sliko navdušena, je pa zato Padre postal rahlo paničen in mi je v sporočilu samo zaskrbljeno napisal "Mi imaš kaj za povedati?". :D
Obleke seveda nisem kupila, ker z njo ne bi imela kaj početi. Sicer smo imeli nekateri prostovoljci tekom tistega leta plan, da bi enkrat odšli v Porto v poročni butik. Kaj točno bi tam počeli, pa bi se verjetno domislili tik pre vstopom v trgovino.
Me pa včasih res zanima, če je po tistem dogodku le našla pravo nevesto, ali še vedno čaka na tistem obešalniku.
