Št. 278 - Pet let nazaj: polžja vožnja v Zagreb
Danes imam za vas prav zanimivo zgodbico o tem, kako smo se pet let nazaj iz Trbovelj v Zagreb vozili 6 ur.
Situacija je bila sledeča: 12. 7. 2013 so me klicali iz Celja, da mi Klinika Svjetlost iz Zagreba ponuja 50% popust pri laserski operaciji. Popust so mi ponudili zato, ker sem na FBju sodelovala v nagradni igri za brezplačno odstranitev dipotrije, kjer sicer nisem zmagala, sem bila pa uvrščena dovolj visoko, da so mi ponudili ugodnejšo ceno. Da se po desetih letih znebim očal in leč in zraven obiščem še Zagreb? Hell yeah, kdaj imate frej? :D
Dva dni pred operacijo sem na Kliniki Svjetlost opravila popoln pregled oči, ki je trajal okoli tri ure in potrdil, da sem primerna kandidatka za operacijo. Operacija je tako bila planirana 19. 7. 2013, dva dni po prvem pregledu, okoli treh popoldne. Vse je potekalo ok in brez zapletov so mi operirali desno oko. Potem pa je prišlo na vrsto levo oko. Čeprav sama zaradi treh vrst kapljic, ki sem jih dobila pred operacijo in tablet za pomiritev, katere so mi dali pol ure preden sem šla v operacijsko, nisem ničesar čutila niti bila nervozna, je bilo moje oko zelo nemirno. Namesto petnajst minut sem bila zato v operacijski 45 minut.
Najbolj grozljiva stvar med celo operacijo ni bil zarez v oko, niti brušenje očesa, ampak trenutek, ko mi je nenadoma vzelo vid. V tistem trenutku sem bila namreč popolnoma slepa in samo upala sem, da se mi vid resnično povrne nazaj. K sreči se je vse lepo izteklo, s sončnimi očali na obrazu, z zaprtimi očmi in tabletami proti bolečinam so me poslali domov, naslednji dan pa sem se morala vrniti nazaj na pregled.
Tukaj pa se potem začne tudi današnja objava. Namesto ure in 45 minut smo se v Zagreb na kliniko vozili 6 ur. Razlog? Stavka policistov in carinikov. Lahko samo povem, da vožnja medtem, ko si moraš v oči redno dajati umetne solze in antibiotične kapljice, ni ravno zabavna. Poleg tega pa sem še vedno imela občutek, kot da imam v očeh milijon trepalnic. Najmanj navdušen nad tistim dnevom je bil seveda Padre, kar je razvidno tudi iz njegove objave.
Izkušnja je bila vsekakor zanimiva, kakšen mesec pa so me zaradi dejstva, da sem ves čas in vsepovsod morala nositi sončna očala, klicali Esmeralda in Mojca ter me spraševali, kje sem izgubila Kekca.
Situacija je bila sledeča: 12. 7. 2013 so me klicali iz Celja, da mi Klinika Svjetlost iz Zagreba ponuja 50% popust pri laserski operaciji. Popust so mi ponudili zato, ker sem na FBju sodelovala v nagradni igri za brezplačno odstranitev dipotrije, kjer sicer nisem zmagala, sem bila pa uvrščena dovolj visoko, da so mi ponudili ugodnejšo ceno. Da se po desetih letih znebim očal in leč in zraven obiščem še Zagreb? Hell yeah, kdaj imate frej? :D
Dva dni pred operacijo sem na Kliniki Svjetlost opravila popoln pregled oči, ki je trajal okoli tri ure in potrdil, da sem primerna kandidatka za operacijo. Operacija je tako bila planirana 19. 7. 2013, dva dni po prvem pregledu, okoli treh popoldne. Vse je potekalo ok in brez zapletov so mi operirali desno oko. Potem pa je prišlo na vrsto levo oko. Čeprav sama zaradi treh vrst kapljic, ki sem jih dobila pred operacijo in tablet za pomiritev, katere so mi dali pol ure preden sem šla v operacijsko, nisem ničesar čutila niti bila nervozna, je bilo moje oko zelo nemirno. Namesto petnajst minut sem bila zato v operacijski 45 minut.
Najbolj grozljiva stvar med celo operacijo ni bil zarez v oko, niti brušenje očesa, ampak trenutek, ko mi je nenadoma vzelo vid. V tistem trenutku sem bila namreč popolnoma slepa in samo upala sem, da se mi vid resnično povrne nazaj. K sreči se je vse lepo izteklo, s sončnimi očali na obrazu, z zaprtimi očmi in tabletami proti bolečinam so me poslali domov, naslednji dan pa sem se morala vrniti nazaj na pregled.Tukaj pa se potem začne tudi današnja objava. Namesto ure in 45 minut smo se v Zagreb na kliniko vozili 6 ur. Razlog? Stavka policistov in carinikov. Lahko samo povem, da vožnja medtem, ko si moraš v oči redno dajati umetne solze in antibiotične kapljice, ni ravno zabavna. Poleg tega pa sem še vedno imela občutek, kot da imam v očeh milijon trepalnic. Najmanj navdušen nad tistim dnevom je bil seveda Padre, kar je razvidno tudi iz njegove objave.
Izkušnja je bila vsekakor zanimiva, kakšen mesec pa so me zaradi dejstva, da sem ves čas in vsepovsod morala nositi sončna očala, klicali Esmeralda in Mojca ter me spraševali, kje sem izgubila Kekca.
