Št. 271 - Težki dnevi
Naletela sem na blog Alenke Kesar, v katerem se je razpisala o tem, kako ji je po smrti njene mami še vedno težko.
Njeno objavo si lahko preberete na tej povezavi.
Objava me je pribila na stol. Sama se po več kot dveh letih še vedno nisem popolnoma sprijaznila z atovo smrtjo. Imam dobre dneve, celo tedne. Imam pa tudi temne, težke dneve, ko se umaknem od vsega in vseh, ker mi samota ustreza. Takrat bi najrajši cel dan preživela v postelji in se z odejo pokrila čez glavo. Ter v glavi premlevala že tisočkrat premleta vprašanja.
In Alenkina objava mi je dala vedeti, da res nisem sama. Da nas je veliko takšnih, ki se soočamo s tem. Kajti včasih, ko omenim atovo smrt, marsikdo zavije z očmi, enkrat pa sem celo dobila komentar, da bi bil že čas, da to prebolim.
Se opravičujem, če sem na dnu zaradi dejstva, da ata nikoli več ne bom videla. Izgubiti tako pomembno osebo v življenju boli. Boli tako zelo, da včasih ne moreš dihati. Da ne čutiš bolečine, ko z vso močjo stiskaš pesti in se ti nohti zarijejo v dlan. In da bi včasih najraje kričal na ves glas, pa se to ne spodobi.
Bilo mi je rečeno, da vsak smrt ljubljene osebe preboleva drugače in različno dolgo. Nekateri prebolijo že v enem mesecu. Nekateri za to potrebujejo leto, mogoče dve. Nekateri deset. Nekateri celo nikoli ne prebolijo.
Zato prosim, če srečate nekoga, ki je izgubil družinskega člana, prijatelja, domačo žival... Bodite spoštljivi in ne zapravljajte časa z neumesnimi komentarji o tem, kdaj je pravi čas, da preboliš smrt nekoga. Mogoče s tem res želite le dobro, a včasih so vse besede odveč in je le preprost objem za žalujočo osebo čisto dovolj.
Njeno objavo si lahko preberete na tej povezavi.
Objava me je pribila na stol. Sama se po več kot dveh letih še vedno nisem popolnoma sprijaznila z atovo smrtjo. Imam dobre dneve, celo tedne. Imam pa tudi temne, težke dneve, ko se umaknem od vsega in vseh, ker mi samota ustreza. Takrat bi najrajši cel dan preživela v postelji in se z odejo pokrila čez glavo. Ter v glavi premlevala že tisočkrat premleta vprašanja.
In Alenkina objava mi je dala vedeti, da res nisem sama. Da nas je veliko takšnih, ki se soočamo s tem. Kajti včasih, ko omenim atovo smrt, marsikdo zavije z očmi, enkrat pa sem celo dobila komentar, da bi bil že čas, da to prebolim.Se opravičujem, če sem na dnu zaradi dejstva, da ata nikoli več ne bom videla. Izgubiti tako pomembno osebo v življenju boli. Boli tako zelo, da včasih ne moreš dihati. Da ne čutiš bolečine, ko z vso močjo stiskaš pesti in se ti nohti zarijejo v dlan. In da bi včasih najraje kričal na ves glas, pa se to ne spodobi.
Bilo mi je rečeno, da vsak smrt ljubljene osebe preboleva drugače in različno dolgo. Nekateri prebolijo že v enem mesecu. Nekateri za to potrebujejo leto, mogoče dve. Nekateri deset. Nekateri celo nikoli ne prebolijo.
Zato prosim, če srečate nekoga, ki je izgubil družinskega člana, prijatelja, domačo žival... Bodite spoštljivi in ne zapravljajte časa z neumesnimi komentarji o tem, kdaj je pravi čas, da preboliš smrt nekoga. Mogoče s tem res želite le dobro, a včasih so vse besede odveč in je le preprost objem za žalujočo osebo čisto dovolj.
