Št. 245 - "Znižaj svoje standarde"
"Punca, če ne boš znižala svojih standardov, nikoli ne boš nikogar našla in boš na stara leta ostala sama".
Prvič sem ta stavek slišala od takratne sošolke, s katero sva skupaj hodili k predavanjem na faksu. Vse od takrat sem ga slišala še večkrat. In enkrat sem to celo storila. Končalo se je pol leta kasneje z veliko populjenimi lasmi in skorajšnjim živčnim zlomom. Takrat sem se odločila, da svojih standardov ne bom več nižala.
Pred tem dogodkom sem tudi sama mislila, da imam mogoče res previsoke standarde. Kajti vse moje izkušnje, kar se ljubezni tiče, so negativne. "Mogoče bo pa res krivo to, da pri vsakem vedno najdem nekaj, kar mi ne paše". Ker vedno, ko sem iskala prijaznega fanta, ki ne laže, vsaj nekoliko da na osebno higieno, ima rad živali, ima smisel za humor in se ne bo oziral na to, kaj si drugi mislijo o njegovi punci, sem se zelo opekla.
Zaradi vsega tega je nasploh dolgo trajalo, preden sem to predelala. Tudi s pomočjo strokovnjakov. In res dolgo nisem bila pripravljena na kaj novega. Že sama misel, da bi morala z nekom na zmenek, me je plašila in panično sem si ponavljala, da "ne grem več čez to sranje. Da mi gre še tista polovica živcev, ki ni ostala na Portugalskem? Ni šans!".
Potem pa si zamislite to. Da ti po letu dni ponavljanja "ni šans!" v glavi klikne. Po nekaj letih imaš ponovno simpatijo, ki vsaj na prvi pogled ustreza tvojim standardom. Njegovo ime se ti vse bolj in bolj podi po glavi. Poznaš ga že kar nekaj časa in od nekdaj ti je bil kot oseba všeč, a vedno zaradi okoliščin o njem nisi pretirano razmišljala. In pomisliš, da bi ga morda lahko povabila na pijačo in videla, v katero smer bi se stvar odvila. Gledaš v tisti zelen krogec na messengerju in razmišljaš, ali mu poslati sporočilo, ali ne. Napišeš sporočilo, a ga ne pošlješ, temveč ga izbrišeš. Ker te nekaj drži nazaj. Spet te zagrabi panika in edina stvar, ki jo takrat narediš je, da ugasneš telefon.
"Nočem še enkrat doživeti vsega, kar sem doživljala vsa ta leta. Sploh pa, kdo bi hotel biti z zamorjeno punco? Vsi itak iščejo take, ki so vesele, srečne, zadovoljne... Ne pa take, ki so najrajši doma, gledajo film in zraven jedo pico". Dejstvo je, da takšna Kaja, kakršna sem bila pred Portugalsko, verjetno še dolgo ne bom. Da moja drugačna osebnost in direktnost sedaj marsikoga odbijeta, med drugim tudi "prijatelje".
Jebiga, takšna pač sem. Na trenutke zamorjena, nezainteresirana in brezvoljna. Ampak če primerjam sebe eno leto nazaj in sedaj, se res opazi razlika na bolje. S polžjo hitrostjo počasi spominjam spet na Kajo pred Portugalsko. Tako kot večina ljudi imam dobre in slabe dneve. Ob dobrih bi lahko premikala gore in le poslala sporočilo s povabilom za pijačo. Ob slabih bi se najraje s kovtrom pokrila čez glavo in povabiti ga na pijačo mi sploh ne bi prišlo na misel.
A standardi glede fantov ostajajo isti. In ime se še vedno podi po glavo. Enkrat, ko bom zbrala pogum in imela jajca, bom temu, ki ustreza mojim standardom, le poslala tisto sporočilo za kavo. Pa naj bo, kar bo.
Prvič sem ta stavek slišala od takratne sošolke, s katero sva skupaj hodili k predavanjem na faksu. Vse od takrat sem ga slišala še večkrat. In enkrat sem to celo storila. Končalo se je pol leta kasneje z veliko populjenimi lasmi in skorajšnjim živčnim zlomom. Takrat sem se odločila, da svojih standardov ne bom več nižala.
Pred tem dogodkom sem tudi sama mislila, da imam mogoče res previsoke standarde. Kajti vse moje izkušnje, kar se ljubezni tiče, so negativne. "Mogoče bo pa res krivo to, da pri vsakem vedno najdem nekaj, kar mi ne paše". Ker vedno, ko sem iskala prijaznega fanta, ki ne laže, vsaj nekoliko da na osebno higieno, ima rad živali, ima smisel za humor in se ne bo oziral na to, kaj si drugi mislijo o njegovi punci, sem se zelo opekla.
Zaradi vsega tega je nasploh dolgo trajalo, preden sem to predelala. Tudi s pomočjo strokovnjakov. In res dolgo nisem bila pripravljena na kaj novega. Že sama misel, da bi morala z nekom na zmenek, me je plašila in panično sem si ponavljala, da "ne grem več čez to sranje. Da mi gre še tista polovica živcev, ki ni ostala na Portugalskem? Ni šans!".
Potem pa si zamislite to. Da ti po letu dni ponavljanja "ni šans!" v glavi klikne. Po nekaj letih imaš ponovno simpatijo, ki vsaj na prvi pogled ustreza tvojim standardom. Njegovo ime se ti vse bolj in bolj podi po glavi. Poznaš ga že kar nekaj časa in od nekdaj ti je bil kot oseba všeč, a vedno zaradi okoliščin o njem nisi pretirano razmišljala. In pomisliš, da bi ga morda lahko povabila na pijačo in videla, v katero smer bi se stvar odvila. Gledaš v tisti zelen krogec na messengerju in razmišljaš, ali mu poslati sporočilo, ali ne. Napišeš sporočilo, a ga ne pošlješ, temveč ga izbrišeš. Ker te nekaj drži nazaj. Spet te zagrabi panika in edina stvar, ki jo takrat narediš je, da ugasneš telefon.
"Nočem še enkrat doživeti vsega, kar sem doživljala vsa ta leta. Sploh pa, kdo bi hotel biti z zamorjeno punco? Vsi itak iščejo take, ki so vesele, srečne, zadovoljne... Ne pa take, ki so najrajši doma, gledajo film in zraven jedo pico". Dejstvo je, da takšna Kaja, kakršna sem bila pred Portugalsko, verjetno še dolgo ne bom. Da moja drugačna osebnost in direktnost sedaj marsikoga odbijeta, med drugim tudi "prijatelje".
Jebiga, takšna pač sem. Na trenutke zamorjena, nezainteresirana in brezvoljna. Ampak če primerjam sebe eno leto nazaj in sedaj, se res opazi razlika na bolje. S polžjo hitrostjo počasi spominjam spet na Kajo pred Portugalsko. Tako kot večina ljudi imam dobre in slabe dneve. Ob dobrih bi lahko premikala gore in le poslala sporočilo s povabilom za pijačo. Ob slabih bi se najraje s kovtrom pokrila čez glavo in povabiti ga na pijačo mi sploh ne bi prišlo na misel.
A standardi glede fantov ostajajo isti. In ime se še vedno podi po glavo. Enkrat, ko bom zbrala pogum in imela jajca, bom temu, ki ustreza mojim standardom, le poslala tisto sporočilo za kavo. Pa naj bo, kar bo.
