Št. 233 - Moje popotovanje po Finski
Takoj na začetku vprašanje: kaj je hujšega od tega, da te žica iz modrca špika v podpazduho? Da te žica iz modrca špika v podpazduho celih 18 ur potovanja na Finsko.
Zdaj pa k resnejšim temam (čeprav je žica iz modrca tudi kar resna stvar in je povzročila to, da je bila prva stvar, ki sem jo naredila ob prihodu na Finsko, šivanje).
Dva meseca čakanja sta se res vlekla in 21. maja sem končno letela iz Slovenije Kokkoli naproti. V Parizu sem po približno uri in pol čakanja presedla na letalo za Finsko. Po treh urah letenja se je v Helsinkih pričela misija iskanja železniške postaje in ob pol petih popoldne sem že bila na poti v Kokkolo. Kamor bi sicer prispela po štirih urah vožnje, če se vmes ne bi ustavili zaradi bližnjega požara, kar je potovanje podaljšalo še za dodatno eno uro.
Ko potuješ že od pol štirih zjutraj, imaš ob osmih zvečer (po lokalnem času, saj je Finska eno uro pred Slovenijo) vsega že dovolj in ko te zaradi sedenja boli že celo telo, si misliš "Pa kaj je bilo meni tega treba???". Ampak potem po 16 mesecih na postaji zagledaš svojo najboljšo prijateljico in vse potovalne muke so v hipu pozabljene.
Kokkola je res zanimiv kraj. Deluje mi kot popolna mešanica podeželja in obmorskega mesta. Med krajšim sprehodom mi je Taru med drugim razkazala park z rjavo reko (kar je po njenem najverjetneje posledica blata na dnu reke), mi pokazala čoln, ki bi ga Finska po drugi svetovni vojni morala vrniti Veliki Britaniji (pa tega nimajo namena storiti), odpeljala pa me je tudi v mestno jedro, kjer sva obiskali knjižnico.
En dan sva v Kokkoli popoldne obiskali staro mestno jedro, šli na plažo in jedli pico. Enkrat sva se celo vrnili na to plažo in zvečer opazovali sončni zahod. Če lahko temu sploh lahko tako rečem, kajti trenutno na Finskem sonce ne zaide popolnoma in je tudi ponoči zunaj še vedno malce svetlo, tako da sta v nekem trenutku na nebu vidna tako sonce kot luna. Družili sva se tudi z njenimi prijateljicami (ena izmed njih je ob svojem rojstnem dnevu celo naredila palačinke), jedli vaflje,... Obiskali sva nekaj barov (mimogrede, lahko potrdim da je alkohol na Finskem res drag), v enem izmed njih pa sem naletela na Ameriškega natakarja, ki me je pričel spraševati, kaj vse si lahko ogleda v Sloveniji, saj čez kak mesec odhaja na izlet po Evropi. Ker nama je bilo s Taru en večer res dolgčas, zato sva se z avtom eno uro samo vozili po Kokkoli in na ves glas poslušali glasbo. Skratka, v Kokkoli sva se imeli res fajn! :)
Vendar pa nisva ves čas bili samo v Kokkoli. Za prvi konec tedna sva se odpravili najprej v Kalajoki, počitniški resort približno uro stran od Kokkole. Tam sva obiskali pomorski muzej, bili priča manjšemu koncertu, kjer je neko dekle igralo na kantele, tradicionalni in najstarejši Finski instrument. Kasneje sva se sprehajali po plaži in zmrzovali ob zelo mrzlem vetru. Sva le bili na obali, kjer je precej bolj vetrovno kot v Kokkoli. Ampak razgled je odtehtal napol zamrznjene prste.
Popoldne istega dne pa sva se odpeljali v Toholampi, Tarujino domače mesto. Že takoj prvi dan sem spoznala skoraj vso njeno družino, njena babica nama je ob obisku postregla z domačo borovničevo pito, doživela pa sem tudi svoj prvi obisk savne v življenju. Priznam, da savna sploh ni slaba zadeva, čeprav sem se ob vstopu vanjo skoraj zadušila.
V treh dneh, kar sva jih preživeli v Toholampiju, sva obiskali sobotni sejem, oprali avto, bili zaskrbljeni zaradi čudnih lučk, ki so se prižgale v avtu, vzeli drug avto ter čez nekaj dni ostali tudi brez njega, šli do bližnjega jezera, ki je celo viden iz njene dnevne sobe ter iz te iste dnevne sobe čez okno opazovali, kako sta se dve veverici prepirali zaradi hrane.
Zadnji dan v družbi njene družine pa smo se s Tarujino mami in babico odpravile na krajši izlet. Najprej so me peljale k jezeru Korpela in mi razložile, da se morajo ribe, če želijo priti v jezero, kar precej potruditi in priplavati navzgor po stopnicah. Drugi postanek je bil kraj, kjer eden izmed Tarujinih bratov gradi hišo za svojo družino, tretji in hkrati tudi zadnji postanek pa je bila dolga peščena plaža Ohtakari, kjer sem si zaradi peska čisto umazala hlače in čevlje (k sreči ima Taru v stanovanju pralni stroj).
Drugi konec tedna sva že v petek zjutraj zapustili Kokkolo ter se za nekaj dni odpravili v Helsinke. V družbi Tarujine prijateljice iz otroštva sem doživela svoj prvi obisk mačje kavarne (žal so jo v Ljubljani zaprli, še preden mi jo je uspelo obiskati). Na poti do ladje, ki nas je odpeljala do Suomenlinne, pa sem na hitro opazila tudi Finski parlament in predsednikovo palačo.
Če pa se vrnem nazaj k citadeli Suomenlinna... To je kraj, do katerega lahko prideš le z ladjo in katerega so v bistvu zgradili Švedi, ko je Finska seveda še vedno bila del Švedske. Otok danes velja za vojaški otok, ko pa smo ga obiskale, pa smo lahko opazovale tudi vojaško letalsko vajo. Čeprav je Sumenlinna turistična atrakcija, pa na otoku vseeno živijo ljudje s svojimi družinami.
Ob vrnitvi nazaj na kopno smo obiskale še Helsinško katedralo, ki se nahaja na res dobri lokaciji; na eni strani se namreč nahaja Univerza na Finskem, na drugi pa senat. Obiskala sem tudi Hartwall areno, kjer je leta 2007 potekalo tekmovanje za pesem Evrovizije in botanični vrt. Sicer sva s Taru želeli obiskati tudi zabaviščni park, pa je bil zaradi privatne zabave zaprt za ostale obiskovalce (ti šment!). Kot zanimivost pa naj povem, da sva se v nekem trenutku v Helsinkih želeli nalašč izgubiti, a naju je avtobus kljub najini močni želji po "lutanju" naokoli dostavil naravnost pred najin hotel. Toliko o najinem briljantnem planu. V drugo sva bili sicer bolj uspešni, saj naju je naključno izbran tramvaj pripeljal do hotela Clarion, kjer sva ob kozarcu vina uživali v najboljšem razgledu Helsinkov.
Za konec pa še nekaj ugotovitev glede Finske in Fincev. Vojska je na Finskem zelo pomembna stvar, vojaki so s strani prebivalcev zelo spoštovani in služba v vojski je na Finskem ena izmed najbolj zaželenih. Beseda, ki jo na Finskem uporabljajo največ in ob vsaki priložnosti, je "noni". Ni toliko pomembno, kaj pomeni, temveč bolj, kako jo izgovoriš.
Finci imajo zelo radi kolesa. Če se le da, gredo vsepovsod s kolesom. Imajo zelo čiste ceste ter pločnike in v dveh tednih, kar sem jih preživela gor, sem naštela res malo smeti na tleh. Temu mogoče botruje tudi dejstvo, da steklenice alkohola in pločevinke piva vračajo v trgovino, saj za vsako izmed njih dobijo od 10 do 40 centov (odvisno od vrste steklenice/pločevinke). Za pomivanje posode ne uporabljajo gobic, ampak manjše krtačke. Če greste na kavo, ne pričakujte, da boste dobili le en račun, kajti na Finskem vsak posameznik plača kavo le zase. Zanimivo dejstvo je tudi, da Finci ne uporabljajo kovancev za 1 in 2 centa. Neko prodajalko sem v trgovini res zelo zmedla, ko sem hotela plačati s kovanci za 2 centa. Najvišji blok v Kokkoli je imel vsega skupaj 6 nadstropij, v Helsinkih so zgradbe seveda malenkost višje. Finska pa je poleg vsega tega tudi zelo ravna država, saj gore in hribe najdeš le na Laponskem, ob vožnji z vlakom pa lahko občuduješ reke, jezera in ogromna zelena polja.
Če potegnem črto, ni mi žal, da sem šla tako daleč na sever. Finska me je očarala in obisk priporočam vsakomur. Teh 14 dni je čisto prehitro minilo. In bilo bi super, če bi s Taru živeli bližje ena drugi (tako moja kot tudi njena tiha želja). Zdaj je ona na vrsti za obisk. Močno upam, da se to zgodi kmalu. :)
Zdaj pa k resnejšim temam (čeprav je žica iz modrca tudi kar resna stvar in je povzročila to, da je bila prva stvar, ki sem jo naredila ob prihodu na Finsko, šivanje).
Dva meseca čakanja sta se res vlekla in 21. maja sem končno letela iz Slovenije Kokkoli naproti. V Parizu sem po približno uri in pol čakanja presedla na letalo za Finsko. Po treh urah letenja se je v Helsinkih pričela misija iskanja železniške postaje in ob pol petih popoldne sem že bila na poti v Kokkolo. Kamor bi sicer prispela po štirih urah vožnje, če se vmes ne bi ustavili zaradi bližnjega požara, kar je potovanje podaljšalo še za dodatno eno uro.
Ko potuješ že od pol štirih zjutraj, imaš ob osmih zvečer (po lokalnem času, saj je Finska eno uro pred Slovenijo) vsega že dovolj in ko te zaradi sedenja boli že celo telo, si misliš "Pa kaj je bilo meni tega treba???". Ampak potem po 16 mesecih na postaji zagledaš svojo najboljšo prijateljico in vse potovalne muke so v hipu pozabljene.Kokkola je res zanimiv kraj. Deluje mi kot popolna mešanica podeželja in obmorskega mesta. Med krajšim sprehodom mi je Taru med drugim razkazala park z rjavo reko (kar je po njenem najverjetneje posledica blata na dnu reke), mi pokazala čoln, ki bi ga Finska po drugi svetovni vojni morala vrniti Veliki Britaniji (pa tega nimajo namena storiti), odpeljala pa me je tudi v mestno jedro, kjer sva obiskali knjižnico.
En dan sva v Kokkoli popoldne obiskali staro mestno jedro, šli na plažo in jedli pico. Enkrat sva se celo vrnili na to plažo in zvečer opazovali sončni zahod. Če lahko temu sploh lahko tako rečem, kajti trenutno na Finskem sonce ne zaide popolnoma in je tudi ponoči zunaj še vedno malce svetlo, tako da sta v nekem trenutku na nebu vidna tako sonce kot luna. Družili sva se tudi z njenimi prijateljicami (ena izmed njih je ob svojem rojstnem dnevu celo naredila palačinke), jedli vaflje,... Obiskali sva nekaj barov (mimogrede, lahko potrdim da je alkohol na Finskem res drag), v enem izmed njih pa sem naletela na Ameriškega natakarja, ki me je pričel spraševati, kaj vse si lahko ogleda v Sloveniji, saj čez kak mesec odhaja na izlet po Evropi. Ker nama je bilo s Taru en večer res dolgčas, zato sva se z avtom eno uro samo vozili po Kokkoli in na ves glas poslušali glasbo. Skratka, v Kokkoli sva se imeli res fajn! :)
 |
| Sončni zahod v Kokkoli |
Vendar pa nisva ves čas bili samo v Kokkoli. Za prvi konec tedna sva se odpravili najprej v Kalajoki, počitniški resort približno uro stran od Kokkole. Tam sva obiskali pomorski muzej, bili priča manjšemu koncertu, kjer je neko dekle igralo na kantele, tradicionalni in najstarejši Finski instrument. Kasneje sva se sprehajali po plaži in zmrzovali ob zelo mrzlem vetru. Sva le bili na obali, kjer je precej bolj vetrovno kot v Kokkoli. Ampak razgled je odtehtal napol zamrznjene prste.
 |
| Plaža v Kalajokiju |
Popoldne istega dne pa sva se odpeljali v Toholampi, Tarujino domače mesto. Že takoj prvi dan sem spoznala skoraj vso njeno družino, njena babica nama je ob obisku postregla z domačo borovničevo pito, doživela pa sem tudi svoj prvi obisk savne v življenju. Priznam, da savna sploh ni slaba zadeva, čeprav sem se ob vstopu vanjo skoraj zadušila.
V treh dneh, kar sva jih preživeli v Toholampiju, sva obiskali sobotni sejem, oprali avto, bili zaskrbljeni zaradi čudnih lučk, ki so se prižgale v avtu, vzeli drug avto ter čez nekaj dni ostali tudi brez njega, šli do bližnjega jezera, ki je celo viden iz njene dnevne sobe ter iz te iste dnevne sobe čez okno opazovali, kako sta se dve veverici prepirali zaradi hrane. |
| Razgled z dvorišča Tarujine domače hiše |
Zadnji dan v družbi njene družine pa smo se s Tarujino mami in babico odpravile na krajši izlet. Najprej so me peljale k jezeru Korpela in mi razložile, da se morajo ribe, če želijo priti v jezero, kar precej potruditi in priplavati navzgor po stopnicah. Drugi postanek je bil kraj, kjer eden izmed Tarujinih bratov gradi hišo za svojo družino, tretji in hkrati tudi zadnji postanek pa je bila dolga peščena plaža Ohtakari, kjer sem si zaradi peska čisto umazala hlače in čevlje (k sreči ima Taru v stanovanju pralni stroj).
 |
| Jezero Korpela |
 |
| Plaža Ohtakari |
Drugi konec tedna sva že v petek zjutraj zapustili Kokkolo ter se za nekaj dni odpravili v Helsinke. V družbi Tarujine prijateljice iz otroštva sem doživela svoj prvi obisk mačje kavarne (žal so jo v Ljubljani zaprli, še preden mi jo je uspelo obiskati). Na poti do ladje, ki nas je odpeljala do Suomenlinne, pa sem na hitro opazila tudi Finski parlament in predsednikovo palačo.Če pa se vrnem nazaj k citadeli Suomenlinna... To je kraj, do katerega lahko prideš le z ladjo in katerega so v bistvu zgradili Švedi, ko je Finska seveda še vedno bila del Švedske. Otok danes velja za vojaški otok, ko pa smo ga obiskale, pa smo lahko opazovale tudi vojaško letalsko vajo. Čeprav je Sumenlinna turistična atrakcija, pa na otoku vseeno živijo ljudje s svojimi družinami.
Ob vrnitvi nazaj na kopno smo obiskale še Helsinško katedralo, ki se nahaja na res dobri lokaciji; na eni strani se namreč nahaja Univerza na Finskem, na drugi pa senat. Obiskala sem tudi Hartwall areno, kjer je leta 2007 potekalo tekmovanje za pesem Evrovizije in botanični vrt. Sicer sva s Taru želeli obiskati tudi zabaviščni park, pa je bil zaradi privatne zabave zaprt za ostale obiskovalce (ti šment!). Kot zanimivost pa naj povem, da sva se v nekem trenutku v Helsinkih želeli nalašč izgubiti, a naju je avtobus kljub najini močni želji po "lutanju" naokoli dostavil naravnost pred najin hotel. Toliko o najinem briljantnem planu. V drugo sva bili sicer bolj uspešni, saj naju je naključno izbran tramvaj pripeljal do hotela Clarion, kjer sva ob kozarcu vina uživali v najboljšem razgledu Helsinkov.
Za konec pa še nekaj ugotovitev glede Finske in Fincev. Vojska je na Finskem zelo pomembna stvar, vojaki so s strani prebivalcev zelo spoštovani in služba v vojski je na Finskem ena izmed najbolj zaželenih. Beseda, ki jo na Finskem uporabljajo največ in ob vsaki priložnosti, je "noni". Ni toliko pomembno, kaj pomeni, temveč bolj, kako jo izgovoriš.Finci imajo zelo radi kolesa. Če se le da, gredo vsepovsod s kolesom. Imajo zelo čiste ceste ter pločnike in v dveh tednih, kar sem jih preživela gor, sem naštela res malo smeti na tleh. Temu mogoče botruje tudi dejstvo, da steklenice alkohola in pločevinke piva vračajo v trgovino, saj za vsako izmed njih dobijo od 10 do 40 centov (odvisno od vrste steklenice/pločevinke). Za pomivanje posode ne uporabljajo gobic, ampak manjše krtačke. Če greste na kavo, ne pričakujte, da boste dobili le en račun, kajti na Finskem vsak posameznik plača kavo le zase. Zanimivo dejstvo je tudi, da Finci ne uporabljajo kovancev za 1 in 2 centa. Neko prodajalko sem v trgovini res zelo zmedla, ko sem hotela plačati s kovanci za 2 centa. Najvišji blok v Kokkoli je imel vsega skupaj 6 nadstropij, v Helsinkih so zgradbe seveda malenkost višje. Finska pa je poleg vsega tega tudi zelo ravna država, saj gore in hribe najdeš le na Laponskem, ob vožnji z vlakom pa lahko občuduješ reke, jezera in ogromna zelena polja.
Če potegnem črto, ni mi žal, da sem šla tako daleč na sever. Finska me je očarala in obisk priporočam vsakomur. Teh 14 dni je čisto prehitro minilo. In bilo bi super, če bi s Taru živeli bližje ena drugi (tako moja kot tudi njena tiha želja). Zdaj je ona na vrsti za obisk. Močno upam, da se to zgodi kmalu. :)
