Št. 196 - Kaj bi bilo, če...?
Kdaj ste si nazadnje postavili to vprašanje? Jaz sem si več njih nazadnje postavila včeraj zvečer.
Brezizrazno sem zrla nekam v daljavo, v glavi pa so mi ta zoprna "če" vprašanja švigala levo, desno, gor in dol. V angleščini bi rekla "In was not in a good place". In res se včeraj nisem dobro počutila in na večer, kot je bil včerajšnji, me še vedno zelo zvije. K sreči so takšnih dnevi in večeri redkejši kot leto nazaj, so pa od časa do časa še prisotni.
"Kaj bi bilo, če bi vpisala drugo srednjo šolo?", "Kaj bi bilo, če bi takrat na prijavnici pustila opcijo 'anglistika'?", "Kaj bi bilo, če ga tistega večera ne bi spoznala?", "Kaj bi bilo, če bi bila z njim?", "Kaj bi bilo, če bi tri leta nazaj rekla 'ne' brezupni zvezi?", "Kaj bi bilo, če ne bi šla na Portugalsko in zbežala pred njim?", "Kaj bi bilo, če bi se ob prvih slabih novicah vrnila domov in bila ob družini?", "Kaj bi bilo, če bi takrat kar ostala doma in ne šla nazaj?", "Kaj bi bilo, če bi se le nekaj mesecev pred koncem dokončno vrnila domov?", "Kaj bi bilo, če me Mutti ne bi prisilila, da grem k zdravniku zaradi zdravstvenih težav?", "Kaj bi bilo, če bi mi noga kar naenkrat odpovedala in bi, tako kot je rekel ortoped, res pristala na vozičku?", "Kaj bi bilo, če se ne bi zbudila iz narkoze?", "Kaj bi bilo, če bi šlo med operacijo karkoli narobe in vseeno pristanem na vozičku ali kaj podobnega?", "Kaj bi bilo, če bi se brcnila v rit in spet šla v tujino za neko daljše obdobje?", "Kaj bi bilo, če...".
Tako je vedno, ko se nad mojo glavo nakopičijo črni oblaki.
Včasih res težko zberem energijo, da vsa ta vprašanja potisnem stran. "Če" vprašanja so mi res zoprna, saj vem, da glede njih ne morem spremeniti ničesar, a vseeno kar nekaj časa ostanejo v moji glavi.
In tekom tega leta sem se, kot rečeno, res naučila kar nekaj stvari. Ena izmed njih je, da tudi če si neko stvar še tako želiš spremeniti, je ne moreš oziroma bi končni rezultat bil isti. Da se vse zgodi ob svojem času in da očitno moj čas še ni prišel. Ter, da si je s "če" vprašanji brez veze razbijati glavo, saj sama sebe spravljam v slabo voljo in pogrevam stvari, na katere nikoli nisem imela vpliva in (če uporabim besede nekdanje smučarke Mateje Svet) jih enostavno ni več. Občutki, misli, dejanja, ki so mi toliko let narekovali življenje, so izpuhteli kot para.
Tako je bilo tudi včeraj, po nekaj minutah sem se spravila k sebi in se vsemu le nasmehnila ter dojela, da mi je v bistvu fajn.
Predvsem mi je fajn, da sploh lahko grem oziroma hodim. In da lahko grem kamorkoli hočem, brez da bi mi kdo postavljal pogoje, koliko časa se lahko zadržim na nekem kraju in kdaj se moram vrniti domov. Da lahko brez problemov jem česen na pici, česnove štručke in česen nasploh, saj mi nihče ne bo težil, da mi smrdi iz ust. Da se lahko oblačim, kakor sama želim. Se družim z ljudmi, ki pašejo meni in mi jih nihče ne priporoča tako kot jutranje nasvete o zdravju v oddaji Dobro jutro. Mi nihče ne postavlja pogojev in grozi, da bom ostala sama, če nečesa ne bom uresničila.
Vse to je nekako zapolnjevalo moj vsakdan sedem let. Zdaj, leto kasneje od moje odločitve, da vse te stvari niso več pomembne (oziroma po domače povedano - kurc jih gleda!), pa se moram predvsem naučiti živeti življenje brez bilo kakršnih skrbi in "če" vprašanji. Ter se privaditi temu tujemu občutku brezskrbnosti, ki pa je, če sem čisto iskrena, res dober. Drugačen, ampak hudičevo dober.
Brezizrazno sem zrla nekam v daljavo, v glavi pa so mi ta zoprna "če" vprašanja švigala levo, desno, gor in dol. V angleščini bi rekla "In was not in a good place". In res se včeraj nisem dobro počutila in na večer, kot je bil včerajšnji, me še vedno zelo zvije. K sreči so takšnih dnevi in večeri redkejši kot leto nazaj, so pa od časa do časa še prisotni.
 |
| Vir: Instagram |
Tako je vedno, ko se nad mojo glavo nakopičijo črni oblaki.
Včasih res težko zberem energijo, da vsa ta vprašanja potisnem stran. "Če" vprašanja so mi res zoprna, saj vem, da glede njih ne morem spremeniti ničesar, a vseeno kar nekaj časa ostanejo v moji glavi.
In tekom tega leta sem se, kot rečeno, res naučila kar nekaj stvari. Ena izmed njih je, da tudi če si neko stvar še tako želiš spremeniti, je ne moreš oziroma bi končni rezultat bil isti. Da se vse zgodi ob svojem času in da očitno moj čas še ni prišel. Ter, da si je s "če" vprašanji brez veze razbijati glavo, saj sama sebe spravljam v slabo voljo in pogrevam stvari, na katere nikoli nisem imela vpliva in (če uporabim besede nekdanje smučarke Mateje Svet) jih enostavno ni več. Občutki, misli, dejanja, ki so mi toliko let narekovali življenje, so izpuhteli kot para.
Tako je bilo tudi včeraj, po nekaj minutah sem se spravila k sebi in se vsemu le nasmehnila ter dojela, da mi je v bistvu fajn.
Predvsem mi je fajn, da sploh lahko grem oziroma hodim. In da lahko grem kamorkoli hočem, brez da bi mi kdo postavljal pogoje, koliko časa se lahko zadržim na nekem kraju in kdaj se moram vrniti domov. Da lahko brez problemov jem česen na pici, česnove štručke in česen nasploh, saj mi nihče ne bo težil, da mi smrdi iz ust. Da se lahko oblačim, kakor sama želim. Se družim z ljudmi, ki pašejo meni in mi jih nihče ne priporoča tako kot jutranje nasvete o zdravju v oddaji Dobro jutro. Mi nihče ne postavlja pogojev in grozi, da bom ostala sama, če nečesa ne bom uresničila.
Vse to je nekako zapolnjevalo moj vsakdan sedem let. Zdaj, leto kasneje od moje odločitve, da vse te stvari niso več pomembne (oziroma po domače povedano - kurc jih gleda!), pa se moram predvsem naučiti živeti življenje brez bilo kakršnih skrbi in "če" vprašanji. Ter se privaditi temu tujemu občutku brezskrbnosti, ki pa je, če sem čisto iskrena, res dober. Drugačen, ampak hudičevo dober.
