Št. 183 - "Ti boš pa enkrat 100% mami blogerka"
Naj kar takoj odgovorim na vprašanje: ne, ne bom mami blogerka. Zakaj? Bom razložila.
Moj blog obstaja že približno dve leti in pol in na začetku je imel res dobro temo. Blogov na temo Evropske prostovoljne službe je res malo. Potem pa se je tisto leto izteklo in po vmesnem obdobju je prišel projekt 365 dni bloganja. Tudi tega bo enkrat konec, tako kot je bilo konec mojega EVSa.
In ko se bo to zgodilo, bom spet pred dilemo, kaj storiti. Ali blog izbrisati ali ga pustiti pri miru. Ampak zaenkrat se s tem še ne obremenjujem.
Sem pa vseeno preučila svoje opcije, kaj bi lahko bila moja naslednja "tema".
Z vlogi in snemanjem in montiranjem je preveč dela, zato se tega zaenkrat ne bom lotila. Glede na to, da nisem športni tip, ne bom postala novi fitnes guru (čeprav bi bilo glede na številko na tehtnici to morda pametno). Ker se ne ličim preveč rada in je lepotnih blogerk že malo morje, tudi ta opcija ne pride v poštev. Nisem ravno tehnični tip, zato računalniki in te stvari tudi odpadejo. Še najbolj zanimiva stvar mi je peka, ampak z mojo socialno in cenami sestavin bi to bilo res težko izvedljivo.
Potem pa zadnjič dobim prav zanimiv komentar. "Boš pa enega otroka naredila, pa boš mami blogerka, to pa sploh ni problem, poglej koliko jih je v Sloveniji, ki redno objavljajo in so zelo uspešni".
Milo rečeno se mi je ob tej izjavi stemnilo pred očmi.
Nič nimam proti mami in ati blogerjem, nekatere celo spremljam na dnevni bazi. Sami so se odločili, da bodo postali blogerji in bralce obveščali o svojih družinskih pripetljajih. Če s tem še kaj zaslužijo ali imajo kakršnekoli druge koristi, toliko boljše. Kajti vsakodnevno snemanje, montiranje videev ter pisanje člankov je naporno, sploh če moraš to usklajevati še z majhnimi otroki in ostalimi stvarmi.
Vendar pa se večkrat vprašam, kako bi se moj otrok, ko bi bil starejši, počutil, če bi sama v prvih letih njegovega življenja o njem objavljala vse: od pokakanih pleničk do tega, kako vsakodnevno zganja trmo, da o slikah sploh ne govorim.
V današnjih časih je res treba biti previden, kaj objaviš na internet. Kajti vsaka stvar, tudi če jo takoj izbrišeš, ostane na spletu za vedno (med drugimi tudi tale zapis in blog nasploh). In nekaj let nazaj me je kar zmrazilo, ko sem na Facebooku zagledala sliko otroka, kako se igra v otroškem bazenu brez kopalk, na sliki pa je bilo vidno vse.
Sama vem, da če bi moja starša o mojih prvih letih življenja objavljala vse, ne bi bila ravno zadovoljna. Nekaj podobnega se je sicer zgodilo, ko sem bila na Portugalskem in je moj Padre objavil sliko, ki je bila namenjena samo njima dvema. Pa sem potem rekla, da naj jima bo, vse od takrat pa vedno jasno in glasno izrazim, katera slika je in katera ni za objavo. Sicer pa najrajši vse slike, tudi tiste iz preteklosti, objavim sama (vidno tudi na sliki levo).
In preden spet fašem komentar "saj tudi ti občasno objaviš sliko sosedove punčke" naj povem, da vedno pred objavo vprašam njene starše, če nimajo nič proti. Če rečejo ne, slika pač ostane neobjavljena. In zaradi tega nisem nič jezna in ne kuham mule.
Skratka, upam da to pojasni, zakaj ne bom mami blogerka. Tudi, ko bom enkrat imela svojega otroka in če bom takrat še vedno pisala blog, njegovih slik ne bom objavljala. Ko pa bo enkrat dovolj star, pa si bo že sam lahko ustvaril profil na Facebooku, Instagramu,... in pričel z objavljanjem.
Upam samo, da takrat ne bo objavljal prevelikih bedarij. Ker, kot rečeno, vsaka stvar ostane na spletu za vedno.
Moj blog obstaja že približno dve leti in pol in na začetku je imel res dobro temo. Blogov na temo Evropske prostovoljne službe je res malo. Potem pa se je tisto leto izteklo in po vmesnem obdobju je prišel projekt 365 dni bloganja. Tudi tega bo enkrat konec, tako kot je bilo konec mojega EVSa.
In ko se bo to zgodilo, bom spet pred dilemo, kaj storiti. Ali blog izbrisati ali ga pustiti pri miru. Ampak zaenkrat se s tem še ne obremenjujem.
Sem pa vseeno preučila svoje opcije, kaj bi lahko bila moja naslednja "tema".
Z vlogi in snemanjem in montiranjem je preveč dela, zato se tega zaenkrat ne bom lotila. Glede na to, da nisem športni tip, ne bom postala novi fitnes guru (čeprav bi bilo glede na številko na tehtnici to morda pametno). Ker se ne ličim preveč rada in je lepotnih blogerk že malo morje, tudi ta opcija ne pride v poštev. Nisem ravno tehnični tip, zato računalniki in te stvari tudi odpadejo. Še najbolj zanimiva stvar mi je peka, ampak z mojo socialno in cenami sestavin bi to bilo res težko izvedljivo.
Potem pa zadnjič dobim prav zanimiv komentar. "Boš pa enega otroka naredila, pa boš mami blogerka, to pa sploh ni problem, poglej koliko jih je v Sloveniji, ki redno objavljajo in so zelo uspešni".
Milo rečeno se mi je ob tej izjavi stemnilo pred očmi.
Nič nimam proti mami in ati blogerjem, nekatere celo spremljam na dnevni bazi. Sami so se odločili, da bodo postali blogerji in bralce obveščali o svojih družinskih pripetljajih. Če s tem še kaj zaslužijo ali imajo kakršnekoli druge koristi, toliko boljše. Kajti vsakodnevno snemanje, montiranje videev ter pisanje člankov je naporno, sploh če moraš to usklajevati še z majhnimi otroki in ostalimi stvarmi.
Vendar pa se večkrat vprašam, kako bi se moj otrok, ko bi bil starejši, počutil, če bi sama v prvih letih njegovega življenja o njem objavljala vse: od pokakanih pleničk do tega, kako vsakodnevno zganja trmo, da o slikah sploh ne govorim.
V današnjih časih je res treba biti previden, kaj objaviš na internet. Kajti vsaka stvar, tudi če jo takoj izbrišeš, ostane na spletu za vedno (med drugimi tudi tale zapis in blog nasploh). In nekaj let nazaj me je kar zmrazilo, ko sem na Facebooku zagledala sliko otroka, kako se igra v otroškem bazenu brez kopalk, na sliki pa je bilo vidno vse.
Sama vem, da če bi moja starša o mojih prvih letih življenja objavljala vse, ne bi bila ravno zadovoljna. Nekaj podobnega se je sicer zgodilo, ko sem bila na Portugalskem in je moj Padre objavil sliko, ki je bila namenjena samo njima dvema. Pa sem potem rekla, da naj jima bo, vse od takrat pa vedno jasno in glasno izrazim, katera slika je in katera ni za objavo. Sicer pa najrajši vse slike, tudi tiste iz preteklosti, objavim sama (vidno tudi na sliki levo).In preden spet fašem komentar "saj tudi ti občasno objaviš sliko sosedove punčke" naj povem, da vedno pred objavo vprašam njene starše, če nimajo nič proti. Če rečejo ne, slika pač ostane neobjavljena. In zaradi tega nisem nič jezna in ne kuham mule.
Skratka, upam da to pojasni, zakaj ne bom mami blogerka. Tudi, ko bom enkrat imela svojega otroka in če bom takrat še vedno pisala blog, njegovih slik ne bom objavljala. Ko pa bo enkrat dovolj star, pa si bo že sam lahko ustvaril profil na Facebooku, Instagramu,... in pričel z objavljanjem.
Upam samo, da takrat ne bo objavljal prevelikih bedarij. Ker, kot rečeno, vsaka stvar ostane na spletu za vedno.
