Št. 134 - Nekaj o moji najboljši prijateljici
Kljub temu, da jo veliko omenjam, ji do sedaj še nisem namenila objave in zaradi tega me je lahko res zelo sram!
Torej, kako se je moje prijateljstvo s Taru sploh pričelo? Znano je, da v Amarantu. Če sem čisto natančna, spoznali sva se v baru. Brez heca. Ko sem prišla v CJ, sem odšla v bar, da bi kupila vodo, saj sem bila od dolge poti dobesedno dehidrirana. Tam pa sta ravno bila Lauri in Taru. Torej, spoznali sva se pri šanku.
Skozi tistih nekaj dni, kolikor smo bili nastanjeni v hostlu, smo se vsi seveda še spoznavali med seboj in nikoli si ne bi mislila, da bom tisto malce na videz zamorjeno punco, ki se je ves čas večinoma držala zase, vzela popolnoma za svojo. In ja, videz res vara. Skupaj sva odkrivali skrivnosti mladinskega centra (kar je razvidno tudi iz fotografije, ko sva preučevali načrt zgradbe), skupaj sva sedeli na uradni večerji nekaj dni kasneje. Potem pa sva po nekakšnem naključju pristali skupaj v sobi. In ker sem odločitev za to, da si bova sobo delili, podala jaz, še vedno trdim, da je bila to nasploh ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju.
Seveda sva kdaj pa kdaj druga drugi šli na živce. Njo je motila moja pretirana urejenost, mene njena pretirana neurejenost. Včasih me je motilo, da je glasbo poslušala brez slušalk, njo je najverjetneje motilo moje preveč glasno govorjenje po Skypu. Sama sem ob nedeljah po kosilu takoj pomila posodo, ona je ponavadi počakala vsaj kakšno uro, preden se je spomnila, da bi bilo dobro nekaj ukreniti v zvezi s tem.
Skratka, ne bi si mogli biti bolj različni. A hkrati si ne bi mogli biti bolj podobni. Obe imava radi živali, obe sva se ves čas raje držali zase, nobena ni pretirana oboževalka zabav, tudi okus za hrano imava kar precej podoben. Obema je pri srcu Harry Potter, pa Game of Thrones, okus za filme imava podoben, prav tako smisel za humor... In nobena organsko ne prebavlja bedakov, kretenov in idiotov. Druga o drugi veva nekatere stvari, ki jih o nama ne ve nihče. Skupaj sva se borili proti padajočemu stropu, bolhami in plesnijo... Ter tudi proti domotožju.
Brez nje mi ne bi uspelo zdržati do konca projekta. Ona je bila moja
največja opora v Amarantu. Bila je tista, ki me je vzpodbujala, ko sem se popolnoma
zlomila in histerično jokala, da tam nočem več ostati in hočem domov.
Seveda sem potem ugotovila, da je same ne morem kar tako pustiti tam in tako sva druga drugo
"brcali v rit" do konca. Ob novici, da septembra še ne grem domov, je vsa srečna skočila vame in me objela.
Večno ji bom hvaležna za tistih nekaj minut, ki jih je preživela v stanovanju skupaj z menoj na najhujši dan mojega življenja. Ne bi ji bilo treba storiti tega, a je v tistem trenutku dala prednost meni in svojo družino postavila na stranski tir, čeprav vem, da so morali zaradi tega za kakšno uro prestaviti načrtovani celodnevni izlet.
Skoraj vsi moji veseli
spomini vključujejo njo. Kako sva neštetokrat šli v Porto, kako sva se
potapljali v tistih ogromnih valovih na plaži, kajti plavanje je bilo
nemogoče, pa celotna izkušnja obiska Lizbone (z vsemi obiski bolj in
manj zanimivih trgovin, sončnimi opeklinami in nepopisno gnečo na
letališču ob povratku v Amarante), obisk Comic cona in kako je na dan
mojega odhoda domov skupaj z menoj vstala ob treh zjutraj, po eni uri
vožnje v Porto na letališču z menoj preživela zadnji dve skupni minuti
(zaznamovanimi s krokodiljimi solzami) ter se potem odpeljala nazaj v
Amarante.
Preden sem odšla na Portugalsko, nisem razumela tistih EVS prostovoljcev, ki so trdili, da bodo najbolj pogrešali svoje kolege. Šele potem, ko sem sama postala EVSovka, sem razumela, o čem so govorili in kaj so s tem mislili. Kajti Taru je le prva oseba, pred katero sem popolnoma podrla svoj zid.
Brez slabe vesti trdim, da sem dobila Prijateljico. Njeno družbo res zelo pogrešam. Še danes sva vsak dan v stiku. In še danes se vsak dan zahvalim tistemu, ki mi jo je poslal v življenje.
Torej, kako se je moje prijateljstvo s Taru sploh pričelo? Znano je, da v Amarantu. Če sem čisto natančna, spoznali sva se v baru. Brez heca. Ko sem prišla v CJ, sem odšla v bar, da bi kupila vodo, saj sem bila od dolge poti dobesedno dehidrirana. Tam pa sta ravno bila Lauri in Taru. Torej, spoznali sva se pri šanku.
Skozi tistih nekaj dni, kolikor smo bili nastanjeni v hostlu, smo se vsi seveda še spoznavali med seboj in nikoli si ne bi mislila, da bom tisto malce na videz zamorjeno punco, ki se je ves čas večinoma držala zase, vzela popolnoma za svojo. In ja, videz res vara. Skupaj sva odkrivali skrivnosti mladinskega centra (kar je razvidno tudi iz fotografije, ko sva preučevali načrt zgradbe), skupaj sva sedeli na uradni večerji nekaj dni kasneje. Potem pa sva po nekakšnem naključju pristali skupaj v sobi. In ker sem odločitev za to, da si bova sobo delili, podala jaz, še vedno trdim, da je bila to nasploh ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju.Seveda sva kdaj pa kdaj druga drugi šli na živce. Njo je motila moja pretirana urejenost, mene njena pretirana neurejenost. Včasih me je motilo, da je glasbo poslušala brez slušalk, njo je najverjetneje motilo moje preveč glasno govorjenje po Skypu. Sama sem ob nedeljah po kosilu takoj pomila posodo, ona je ponavadi počakala vsaj kakšno uro, preden se je spomnila, da bi bilo dobro nekaj ukreniti v zvezi s tem.
Skratka, ne bi si mogli biti bolj različni. A hkrati si ne bi mogli biti bolj podobni. Obe imava radi živali, obe sva se ves čas raje držali zase, nobena ni pretirana oboževalka zabav, tudi okus za hrano imava kar precej podoben. Obema je pri srcu Harry Potter, pa Game of Thrones, okus za filme imava podoben, prav tako smisel za humor... In nobena organsko ne prebavlja bedakov, kretenov in idiotov. Druga o drugi veva nekatere stvari, ki jih o nama ne ve nihče. Skupaj sva se borili proti padajočemu stropu, bolhami in plesnijo... Ter tudi proti domotožju.
Brez nje mi ne bi uspelo zdržati do konca projekta. Ona je bila moja
največja opora v Amarantu. Bila je tista, ki me je vzpodbujala, ko sem se popolnoma
zlomila in histerično jokala, da tam nočem več ostati in hočem domov.
Seveda sem potem ugotovila, da je same ne morem kar tako pustiti tam in tako sva druga drugo
"brcali v rit" do konca. Ob novici, da septembra še ne grem domov, je vsa srečna skočila vame in me objela.Večno ji bom hvaležna za tistih nekaj minut, ki jih je preživela v stanovanju skupaj z menoj na najhujši dan mojega življenja. Ne bi ji bilo treba storiti tega, a je v tistem trenutku dala prednost meni in svojo družino postavila na stranski tir, čeprav vem, da so morali zaradi tega za kakšno uro prestaviti načrtovani celodnevni izlet.
Skoraj vsi moji veseli
spomini vključujejo njo. Kako sva neštetokrat šli v Porto, kako sva se
potapljali v tistih ogromnih valovih na plaži, kajti plavanje je bilo
nemogoče, pa celotna izkušnja obiska Lizbone (z vsemi obiski bolj in
manj zanimivih trgovin, sončnimi opeklinami in nepopisno gnečo na
letališču ob povratku v Amarante), obisk Comic cona in kako je na dan
mojega odhoda domov skupaj z menoj vstala ob treh zjutraj, po eni uri
vožnje v Porto na letališču z menoj preživela zadnji dve skupni minuti
(zaznamovanimi s krokodiljimi solzami) ter se potem odpeljala nazaj v
Amarante.Preden sem odšla na Portugalsko, nisem razumela tistih EVS prostovoljcev, ki so trdili, da bodo najbolj pogrešali svoje kolege. Šele potem, ko sem sama postala EVSovka, sem razumela, o čem so govorili in kaj so s tem mislili. Kajti Taru je le prva oseba, pred katero sem popolnoma podrla svoj zid.
Brez slabe vesti trdim, da sem dobila Prijateljico. Njeno družbo res zelo pogrešam. Še danes sva vsak dan v stiku. In še danes se vsak dan zahvalim tistemu, ki mi jo je poslal v življenje.
