Ko bi vedel...

Ko bi vedel, kaj vse ti želim povedati.

Med drugim, da mi je tvoje ime še pred prvim srečanjem najbolj padlo v oči.  

Kako lepe svetlo modre barve je tvoja srajca, ki jo nosiš med poletjem in ti lepo pristoji.  

Da vrsto let nisem smela slišati pesmi "Ne bodi kot drugi", ker je v meni prebudila slabe spomine. Zdaj se, ko jo slišim, spomnim vseh lepih stvari in spominov, povezanih s tabo.  

Kako me Bajdera in Griotte vsakič spomnita nate. Kako vsako jutro v službi spijem črni čaj z okusom vanilije s kančkom mleka, ker si mi prav ta čaj priporočal ti. In kako se rada spominjam vseh najinih druženj ter si želim še več skupnih kav.  

Da mi manjkaš v vsakdanu, ker si samo s svojo prisotnostjo vsakič pomiril nevihto v moji glavi. In pogrešam najine pogovore.

Ko bi vedel, da v tretjem predalu moje pisalne mize še vedno čaka tebi namenjeno šest strani dolgo neodposlano pismo, ki sem ga napisala v dveh urah in pol, pa kljub vsemu v njem ni napisano vsega, kar ti želim še povedati. 

In da se res že zelo veselim letošnjega poletja.