Čas je.

V življenju človek pride do trenutka, ko reče: "Čas je," in stori nekaj, za kar si sicer ni mislil, da bo storil, si tega niti ne želi storiti, ampak ve, da to mora narediti, če želi iti naprej.

Baje, da naj bi bile spremembe edina stalnica v življenju. Ja, drži. Ampak vsaka sprememba je absolutno strašljiva. Sploh, če je ta sprememba velika. Ljudje smo pač navajeni na svoje cone udobja. Kar pomislite, koliko con udobja ste imeli in jih še imate v življenju. Vsepovsod, kamor nas zanese pot, si jo ustvarimo in je poskušamo ne spreminjati.

Potem pa po skoraj dveh letih in pol zbereš pogum, da stopiš izven te svoje cone udobja, rečeš, da imaš dovolj ter v službi daš odpoved. Pa čeprav to pomeni, da se ponovno podajaš v neznano in moraš spet začeti z ničle. Po eni strani občutiš olajšanje, saj okolje, kjer si preživel pet dni v tednu, ne bo več negativno vplivalo na tvoje mentalno zdravje in ostala področja tvojega privat življenja. Po drugi strani pa ti je težko zaradi tistih par ljudi, ki so se ti kljub "v službi sem zato, da delam, ne da si iščem prijatelje ali karkoli drugega" miselnosti usidrali v srce in ti je hudo ter v zasebnosti svoje sobe ali kopalnice doživljaš "ugly crying" zaradi dejstva, da jih ne boš več videl vsak dan. A kljub vsemu veš, da je bila na koncu to pogumna in pravilna odločitev.

Pa tudi, veliko raje bom na stara leta svojim vnukom razlagala o pogumnih stvareh, ki sem jih v svojem življenju poskusila in doživela namesto, da jim razlagam in stvareh, kjer je bil strah in občutek po varnosti v coni udobja premočan, da bi jih poskusila.

Vem, da bo na koncu vse v redu. Po vsakem dežju nastane mavrica in na koncu vsake mavrice se skriva zaklad. Da pa prideš do njega, se morajo določene stvari, ki ti ne služijo več, zrušiti. In res se že veselim, da bom lahko sama, ali pa v družbi še koga, začela odkrivati ta zaklad in pričela delati na novih, boljših in lepših stvareh.