Št. 61 - Ponovno sem vintage
Vsi tisti, ki se strinjate, da je domača postelja milijonkrat boljša od tiste v bolnišnici, roke gor. :)
Moja hrbtenica ni več moderna, ampak je postala staromodna. Retro. Vintage. Zdaj sem že doma, oblečena v svojo pižamo in počivam v svoji postelji. Ki je bolj udobna od tiste postelje, na kateri sem ležala na oddelku (domače je le domače).
Operacijo sem prestala v torek popoldne in je potekala brez težav. Moja dva največja strahova v zvezi z operacijo sta bila da prvič, mi ne bodo dali pravega odmerka in bom med operacijo vse slišala/čutila in drugič, da se po operaciji ne bom zbudila.
Pa me je bilo strah za brez veze. Čeprav bi moja Mutti tu rekla, da sem celotno zadevo vzela preveč "jebivetersko". Mogoče pa res, saj o vseh možnih zapletih sploh nisem želela razmišljati. Ker drugače na operacijo sploh ne bi šla.
Če sem bila v torek še vedno pod dozo koktejla, se je v sredo pravi žur šele začel, ko je bilo potrebno vstati in narediti par korakov po hodniku. No, zaradi vrtoglavice mi je uspelo priti le do umivalnika, nazaj v posteljo pa sem dobesedno padla. In z bruhanjem izpraznila svoj želodec. Ah, te pooperativne radosti. :P
Tako je bilo potem cel dan. Na stranišče sem hodila v spremstvu vrečke ali ledvičke, nazaj pa največkrat v spremstvu medicinskih sester in na vozičku. Res sem slabo reagirala na narkozo. Glede na to, da je bila to moja prva operacija/narkoza nasploh in da nisem vedela, kako bo narkoza vplivala name, si glede na zdajšnjo izkušnjo kakršnekoli druge operacije ne želim. Razen če ne bo ta življenjsko potrebna.
In ko so mi rekli, da bom šla v četrtek že domov, me je fajn zaskrbelo. Kako naj preživim vožnjo v avtu do Trbovelj, če še pokonci ne morem sedeti? Pa se je k sreči v četrtek zjutraj zadeva umirila in sem tako že lahko jedla (hvalabogu!) ter se celo sama oblekla za odhod domov.
Kot rečeno, bolnišnice ne pogrešam. Pogrešam pa svoje cimre, s katerimi sem bila v sobi. Obe Mariji in Ireno. V ponedeljek smo bile zaradi prostorske stiske v sobi štiri namesto tri, ampak to je bila najboljša družba, v kateri sem se v zadnjem času znašla. Cel dan se je iz naše sobe slišal glasen smeh, tako da so nas zvečer celo prišli opozoriti, da naj bomo tiho. Je bilo pa vsaj okrevanje ob takšni družbi lažje. :)
Seveda pa moram pohvaliti tudi svojega kirurga in vse, ki so bili prisotni pri posegu ter vse zaposlene na ortopedski kliniki. Ti so nam kar se da možno olajševali bolečine in nam poskušali čim bolj ustreči. Kljub temu, da je bilo bolnikov preveč in sester ter ostalega osebja premalo, so bili vedno prijazni do vseh. In mi zaradi kitk tik pred operacijo celo nadeli vzdevek Hajdi. :D
Tako, prvi korak je narejen. Zdaj pa se je prava rehabilitacija šele začela. Računam, da se bom čez približno tri mesece počasi že spravila nazaj v pogon. :)
 |
| McDonalds party - odpade! |
Operacijo sem prestala v torek popoldne in je potekala brez težav. Moja dva največja strahova v zvezi z operacijo sta bila da prvič, mi ne bodo dali pravega odmerka in bom med operacijo vse slišala/čutila in drugič, da se po operaciji ne bom zbudila.
Pa me je bilo strah za brez veze. Čeprav bi moja Mutti tu rekla, da sem celotno zadevo vzela preveč "jebivetersko". Mogoče pa res, saj o vseh možnih zapletih sploh nisem želela razmišljati. Ker drugače na operacijo sploh ne bi šla.
Če sem bila v torek še vedno pod dozo koktejla, se je v sredo pravi žur šele začel, ko je bilo potrebno vstati in narediti par korakov po hodniku. No, zaradi vrtoglavice mi je uspelo priti le do umivalnika, nazaj v posteljo pa sem dobesedno padla. In z bruhanjem izpraznila svoj želodec. Ah, te pooperativne radosti. :P
Tako je bilo potem cel dan. Na stranišče sem hodila v spremstvu vrečke ali ledvičke, nazaj pa največkrat v spremstvu medicinskih sester in na vozičku. Res sem slabo reagirala na narkozo. Glede na to, da je bila to moja prva operacija/narkoza nasploh in da nisem vedela, kako bo narkoza vplivala name, si glede na zdajšnjo izkušnjo kakršnekoli druge operacije ne želim. Razen če ne bo ta življenjsko potrebna.
Kot rečeno, bolnišnice ne pogrešam. Pogrešam pa svoje cimre, s katerimi sem bila v sobi. Obe Mariji in Ireno. V ponedeljek smo bile zaradi prostorske stiske v sobi štiri namesto tri, ampak to je bila najboljša družba, v kateri sem se v zadnjem času znašla. Cel dan se je iz naše sobe slišal glasen smeh, tako da so nas zvečer celo prišli opozoriti, da naj bomo tiho. Je bilo pa vsaj okrevanje ob takšni družbi lažje. :)
Seveda pa moram pohvaliti tudi svojega kirurga in vse, ki so bili prisotni pri posegu ter vse zaposlene na ortopedski kliniki. Ti so nam kar se da možno olajševali bolečine in nam poskušali čim bolj ustreči. Kljub temu, da je bilo bolnikov preveč in sester ter ostalega osebja premalo, so bili vedno prijazni do vseh. In mi zaradi kitk tik pred operacijo celo nadeli vzdevek Hajdi. :D
Tako, prvi korak je narejen. Zdaj pa se je prava rehabilitacija šele začela. Računam, da se bom čez približno tri mesece počasi že spravila nazaj v pogon. :)
 |
| Domača oskrba je najboljša :) |
